fbpx
E-UTRIP
Dinko Colnar in Vinko Mauhar.
Featured Glasba Kultura

Ljudska godca in njuni spomini

Nekoč so se ženin, nevesta in svati, čeprav je tolkla revščina, veseljačili nekaj dni.«

Dinko Colnar in Vinko Mauhar sta zadnja boema doline Zgornje Kolpe. Ljudska godca, prijatelja, veseljaka. Tudi romantika, pravijo tisti, ki ju poznajo.

Dinko, po poklicu je bil brivec, je doma iz Kužlja, Vinko pa nekaj kilometrov naprej, iz hrvaške vasice Sedavci. Celo življenje je v rokah obračal traktorski volan in vlekel meh diatonične harmonike. »V 50-ih letih sem zamenjal kar nekaj ansamblov. Ni kraja tam do Rakeka in Novega mesta, da nisem tudi na ohcetih brenkal na kitaro ali igral na harmoniko. Drugače obvladam več kot deset različnih inštrumentov, nekatere bolj, druge manj,« se pohvali brico, ki danes pogreša družabnost.

»Ohceti so danes bolj skope, nekaj ur, pa… pojdimo domov. Nekoč so se ženin in nevesta ter svati – čeprav je tolkla revščina – ob glasbi, pijači in jedači veseljačili nekaj dni,« mu spomini ne bodo zbledeli.

Večkrat v birtiji (gostilni) sreča znanca, ki poseda za drugo mizo. Ne da bi se usedel za njegovo, se pogovarjata »na suho«. Kam je izpuhtelo to prijateljstvo, ki je ljudi povezovalo. »Ne vem, kam to pelje,« še doda. »A bolje kot da pametujem,« se pošali, »bom raje zaigral.« V roke je vzel kitaro, Vinko pa harmoniko. Zažgala sta nekaj ljudskih z obeh bregov Kolpe in sredi mostu med Petrino in Brdom na Kolpi požela aplavza.

»Mejna reka in glasba sta od nekdaj povezovala dva naroda. In ga bosta vekomaj,« ne dvomita ljudska godca.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki