Nina Gazibara je ime, ki ga poznajo generacije. Je podoba, ki še zdaleč ne bo šla v pozabo. Je ena izmed najbolj znanih manekenk na območju nekdanje skupne države. Pozdravi nas na domu na Jesenicah, urejena do potankosti. Neverjetno, kako dobro kljubuje času. Mladostna in polna energije naju spusti v del svojega življenja in nama pripravi celo kosilo. Podoživimo njena leta manekenstva in zlate čase modne industrije. Za svojo so jo vzele Lisca, Polzela, Mura, Rašica, Jaguar in Carrera. Odkril jo je fotograf Stane Jerko, s katerim sta prehodila kar zajeten del svoje karierne poti. Leta 1972 je osvojila naziv Miss Slovenije in postala druga spremljevalka na tekmovanju Miss Jugoslavije. Na modni pisti pa jo je občudoval sam Josip Broz – Tito. In kakšno je bilo srečanje?
Kljub vašim letom je vaša koža izredno lepa. Kako skrbite zanjo in kakšna je vaša skrivnost ohranjanja mladostnega videza?
Zelo sem dosledna z nego svoje kože. Nikoli, res nikoli ne grem v posteljo našminkana. Tudi v preteklosti, ko sem pozno prišla iz modne revije, sem si vedno vzela tiste pol urice za odstranjevanje šminke in nego kože. Pred dvajsetimi leti pa sem vso svojo kozmetično nego zamenjala z naravno linijo izdelkov za nego kože. Edina napaka, ki sem jo storila, je bilo sončenje. O nevarnosti sončnih žarkov za kožo se je začelo govoriti šele v 80-ih letih. Sem pa imela srečo, da sem temnejše polti in me je sonce redko ožgalo.
V svetu mode je marsikaj dovoljeno, vse bolj priljubljeni postajajo lepotni posegi. Kakšen odnos imate do lepotnih popravkov?
Mislim, da so lepotni posegi postali pretirani. Sicer nimam nič proti popravkom, ki okrepijo samozavest tistim, ki imajo izrazito nagrbančen nos ali štrleča ušesa. To razumem, ne razumem pa mladih deklet, ki si dajejo toliko polnila v ustnice, da zgledajo kot ribe. Kar se tiče zategovanja obraza, je moje mnenje takšno, da se moramo sprijazniti s staranjem. Predvsem pa ni dobro, da se preveč gledamo v ogledalo s povečevalnim steklom že v 20-ih in 30-ih letih. Moramo tudi pomisliti, kaj bo z obrazom kasneje, če ga zapolnjujemo z botoksom že pri teh letih.
Zagotovo spremljate tudi današnje manekenke. Kako gledate na današnjo modno industrijo. Bi se manekenke iz časov vaše kariere lahko po pisti sprehodile tudi danes?
To kar se v modi počne zadnjih 20 let ni normalno, modeli so presuhi, videti so kot okostnjaki. V naših časih so bili modeli zdravi, niti pretirano suhi, niti pretirano mišičasti. Izvor izstradanih manekenov sega v oblikovanje, kajti oblikovalec ne rabi razmišljati o vzorcih in oblikah, ker na takšnem modelu vse dobro stoji.
Bolj so mi všeč kampanje z močnejšimi modeli. Sama sem kar nekaj let delala v Avstriji, v Celovcu, kjer smo predstavljali modo za vse, tako mlajše kot starejše, saj imajo slednje kupno moč.
Torej v času vašega aktivnega dela ni bilo težav z motnjami hranjenja?
Motenj hranjenja ni bilo, ker smo na splošno bolj zdravo jedli, jedli smo več nepredelane hrane, zelenjavo, sadje. S sabo na revije smo prinesli kakšen sendvič, jogurt in sadje, kajti trgovine niso bile tako založene kot danes pa tudi hitre hrane se ni dobilo. Prve picerije so se pojavile šele v začetku 70-ih, morda si kje ob cesti dobil kuhane hrenovke. Danes pa smo bombardirani z nezdravo hrano kot so hamburgerji, kebabi in bureki na vsakem koraku, ki delajo do pozno v noč. Tudi trgovske police so polne raznoraznih čipsov, in drugih podobnih slanih in mastnih prigrizkov. Nezdrava hrana pa posledično vpliva tudi na motnje hranjenja.
Poleg motenj hranjenja so v današnjem zvezdniškem svetu prisotne tudi droge. Kako je bilo v Jugoslaviji?
V 70-ih letih sta naokoli krožili marihuana ter LSD, vendar ne v moji družbi. Poznala sem le eno punco iz Zagreba, za katero se je vedelo, da kadi marihuano. Sama sem le enkrat samkrat poskusila kaditi marihuanin zvitek. Grozen občutek je bil. Huje kot, da si pijan. Nikakor se ne moreš kontrolirati. Mi, manekeni smo vsak drugi dan potovali, sami smo si morali organizirati prevoz, razmišljati o plesnih korakih na revijah, tako da nismo niti pili niti se drogirali, ker takšen preprosto ne moreš funkcionirati.
Omenjate plesne korake, prosim, povejte kaj več … Danes ima skorajda vsaka manekenka določen način hoje, kako je bilo v vaših časih?
Ko sem pričela z manekenstvom je bila standardna nekakšna čudna hoja z boki naprej, kar pa je hvala bogu kmalu utonilo v pozabo. Hoditi smo morale energično, v ritmu. Hkrati nas je bilo več na odru, in morali smo biti usklajeni, hodili smo po koreografiji. Pravzaprav je šlo za neko vrsto plesa. Včasih smo istočasno nastopile dve ali tri punce, včasih nas je bilo na odru 20. Na pisti smo bili nasmejani, delovali smo zdravo, gledali obiskovalce v oči, za razliko od današnjih manekenk, ki so videti depresivno ter gledajo naravnost pred sebe.
Nekako si laiki predstavljamo, da so omare manekenk vedno polne zvenečih imen modne industrije. Pa verjetno temu ni tako, kajne? Kaj ste pravzaprav lahko odnesle domov? So vam veliko podarili?
To so bile samo sanje. Vse stvari smo morale vrniti. Na začetku smo sicer morale same prinesti dodatke, vendar se je to kmalu končalo, ker ni imela vsaka izbrušenega okusa za kombinacije.
Pri oblačilih je bilo pa tako, da so poslovodje trgovin hodile na zaključke revij, da izberejo, kaj bodo imele v trgovini, so pa bile še malo zaostale glede oblačil, kljub temu, da smo z našo modo hodili po celem svetu. Izbirale so dovolj dolga krila, manjše dekolteje, nad bikinijem so se zgražale, ko se je pojavil. Zgodilo se je tudi to, da so kreatorke zajokale ob njihovih grdih komentarjih, kdo bo nosil takšna oblačila, tako da se najlepših kosov potem sploh ni dalo dobiti v trgovinah, ker so one cenzurirale.
Danes se moda menja hitro, morda prehitro, kako je bilo v vaših časih? Je bila Jugoslavija v koraku z modo?
Glede na danes počasi, imeli smo le dve sezoni: pomlad-poletje in jesen-zima. Bolj problematično je bilo to, da takrat v jugoslovanskem prostoru nismo pripravljali sezone eno leto v naprej, temveč samo pol, kar je pomenilo, da smo pozimi na plaži zmrzovale v kopalkah, poleti pa se je z naših obrazov topila šminka, medtem ko smo pozirale v zimskih plaščih. Moda v Jugoslaviji je bila izredno napredna, predstavljali smo jo v New Yorku, v Milanu, v Parizu in drugod. Recimo v Muri so izdelovali izdelke za Boss in druge modne znamke.
Ob omembi vašega imena si vas predstavljamo s pažem, ki je nekako postal vaš zaščitni znak. Temu, da vam ljudje rečejo, da je vaša pričeska vedno enaka, se radi uprete, kajne?
Ko sem bila mlajša, sem imela dolge lase. Velikokrat so nas nakodrali, dvakrat morda trikrat pa sem se trajno nakodrala. Vendar to izjemno uniči lase, tako da sem se morala postriči. Ko sem rodila svojega sina, sem se ponovno skrajšala in ostajam pri enaki frizuri, ker mi najbolj paše in si jo najlažje uredim. Tako da imam vedno isto pričesko ne drži. Barvam se sicer kakšnih 10 let, vendar obstajajo ženske, ki znajo nositi sive lase, recimo Zvona Vučković (manekenka, igralka in plesalka op. a.). Siva ji izredno pristoji in zgleda fantastično.
Kakšen status pa ste imeli kot model? So na vas gledali kot na zvezdnico?
Vedeti morate, da je to bil socializem, tako da nismo veljali za nikakršne zvezdnike. Tudi honorarji so bili temu primerni. 4 mesece v letu nismo delali, tako da tega denarja ni bilo veliko, smo pa lepo živeli. Enkrat sem se usedla za mizo in preračunala, morda je bilo toliko denarja kot je recimo današnja povprečna plača. Urejeno sem imela stanovanje, kupila sem si avto, poskrbela za otroka. Tudi potovali smo veliko, kajti jugoslovanski potni list je odpiral mnoga vrata držav, v katere je bilo drugače težko potovati.
Kot Miss Slovenije ste postali precej razpoznavni, srečali ste se tudi z Josipom Brozom – Titom. Kako vam je to srečanje ostalo v spominu?
Tito je bil na štirih modnih revijah, kjer sem nastopila. Dvakrat na Brdu pri Kranju, enkrat v Zagrebu ter enkrat na sejmu v Beogradu. Vse so nas politično pregledali, kaj počnemo, s kom se družimo, kdo so naši starši. Moj očim je bil vojaški zdravnik in mi je kar sam povedal, da ve, kje bom nastopila, ker so ga v službi že preverili. Našega tonskega mojstra smo recimo tik pred zdajci morali zamenjati z drugim, ker so odkrili, da je bil na fotografiji pri Filozofski fakulteti v času študentskih uporov leta 1968.
Rok Lasan (znan maneken) in Marko Rakušček, vodji Društva modnih delavcev sta nam pred prvim obiskom povedala, da bomo tam dobili nekaj za jesti in piti iz najlepšega porcelana z zlatim priborom. Opozorila pa sta nas tudi, da ne bi slučajno kdo »vzel« kakšen spominček, da nam bosta pregledala vse torbe, preden bomo odšli.
Tito me je povabil bližje k sebi, ko sem nosila večerno obleko Rašice, da si od bližje ogleda (in potipa) svetleči material – lureks, ki je bil vpleten v tkanino.
Povedali ste nam, da ste zaradi dela veliko potovali. Kako ste usklajevali kariero in starševstvo?
Nestandardni poklici kot je manekenstvo, igralstvo ter poklici v glasbi zaradi narave dela (ob vikendih, zvečer) zahtevajo od starša več. Otrok je prioriteta, brez pomoči drugih pa ne bi šlo. Moj partner je imel redno službo z ustaljenim delovnikom, ogromno mi je pomagala tudi moja mama. Pretehtati sem morala, na katero revijo in fotografiranje se mi splača iti. Morala sem selekcionirati med ponudbami, seveda sem izbrala tiste, ki so bili bolje plačane. Sama sem takrat pripravila hrano, jo zamrznila, da so bili obroki že pripravljeni. Najtežje je bilo izpeljati večdnevne sejme, na katerih je bilo več revij, vendar je bilo to temu toliko bolj primerno plačano.
Rojeni ste v Beogradu, kjer ste verjetno preživeli večino svoje mladosti. Šele pri 15-ih letih ste se s starši preselili v Slovenijo. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Kljub temu, da je Beograd moj rodni kraj, sem veliko časa preživela drugje. Hodila sem k teti v Zagreb, pa k drugi v Hrastnik in tretji v Trbovlje. Najraje pa sem bila pri stricu na Poljanah pri Škofji Loki, ker je imel psa, kokoši in vrt, kar je zanimivo otroku iz bloka.
Slovenščino sem razumela, ko pa smo se preselili sem začela govoriti kot stric. V enem letu pa me je moj prekrasen učitelj slovenščine naučil vsega, kar sem zamudila v osnovni šoli. V branje mi je predpisal goro knjig, sam pa me je učil slovnice trikrat na teden.
Menda, ste radi prihajali tudi k nam. Kaj vas je vleklo v Kočevje?
Teta mojega takratnega moža je živela v Kočevju, zelo rada je kuhala in gostila ljudi. Druženje pa je bilo takrat nekaj vsakdanjega. Skoraj vsak vikend smo hodili k njej na obisk in vedno je za nas skuhala gurmanske jedi. Tudi, ko smo šli na morje, smo se morali vedno ustaviti pri njej, da nas je založila s potico, piškoti in domačimi jajci.