»To delo ne more opravljati vsak,« mi takoj na začetku pove Nedeljko Dragojević – Stojkin. Desetletja je opravljal službo vodje pogrebne dejavnosti pri Komunali Kočevje. Z njegovimi besedami se ne bi mogla bolj strinjati. A doda, da če bi se ponovno rodil, ne bi bil direktor, ampak ponovno pogrebnik.
Pogrebni službi Komunale Kočevje se je pridružil v 90. letih. Pred tem je delal v podjetju Zidar, in ko je podjetje propadlo, se je izučen zidar zaposlil na Komunali Kočevje. »Tam sem naredil streho in nekaj garaž. Sicer sem za vikende potoval domov v okolico Čabra. Čez čas so mi predlagali, da bi začel delati v pogrebni službi,« je povedal. Do tedaj pokojnika še ni videl. »Bernarda Poje mi je rekla, da vidi, da sem sposoben za to službo,« nadaljuje. Ko se je začel uvajati na novem delovnem mestu, mu je delo presenetljivo kmalu postalo všeč.
»Zdaj vam bom pa povedal nekaj, kar mi nihče ne verjame. Prišel sem po pokojnika, ga položil v krsto in odpeljal na Žale. Če me vprašate, kakšen je bil pokojnik – jaz ne vem. Enostavno se v pokojnika nisem preveč zagledal, ničesar me ni bilo strah. Celo prespal sem na pokopališču. Vedno sem gojil spoštovanje do pokojnih, nikoli jih nisem prestopal. Kot lovec vem, da ne smeš prestopiti čez divjad, tako ne smeš niti čez pokojnega,« doda, da v 33 letih ni sanjal niti enega pokojnika. Pove, da pri vseh kolegih ni bilo tako, saj je marsikoga preganjala misel na pokojnega.
»Moraš biti trden, a hkrati se moraš včasih tudi zjokati,« nadaljuje sogovornik. Še posebej hudo mu je bilo, kadar je s pogrebno službo prišel po dojenčka ali otroka.
»Pozabiti moraš tudi svojce, ki žalujejo ob pokojnem, če ne je prehudo. Ko smo prišli po kakšnega pokojnika, so me prosili, da naj ga pustim še malo, naj ga ne odpeljemo. Takrat sem se znal tudi zjokati,« se spominja Dragojević.
Kot pogrebnik je moral biti dosegljiv 24 ur na dan. »Nikoli nisem odklonil tistega, ki je klical. Sem jim pa pošteno povedal, da če bi po pokojnika prišli ponoči, bi to bil za njih dodaten strošek. 100 evrov nanese samo vežica. Če smo prišli zjutraj, je bil seveda ta strošek manjši. Če je klicala policija, je bil postopek seveda drugačen. Takrat smo pokojnika takoj odpeljali na Žale, na sodno medicino. Odgovoren sem bil za vso dokumentacijo,« razloži.
Po 44 letih dela je zdaj v pokoju, pričakovali bi, da si je na nek način oddahnil. »Jaz sem užival v svojem delu in bi ga opravljal še naprej,« preseneti s pripombo. A zdaj je čas, da uživa v »brezdelju« vsaj toliko časa, kolikor si je prigaral delovne dobe.