Dr. Andrej Perko je psiholog, ki nadaljuje delo dr. Janeza Ruglja po socialno-andragoški metodi urejanja ljudi v stiski. S terapevtskim delom pomaga odvisnikom in tudi drugim ljudem, ki se znajdejo v različnih stiskah. Nemalokrat kot pot do ozdravljenja predpiše tek, branje in tudi pisanje. Kljub strogosti in avtoritativnim terapevtskim pristopom pa se njegovi pacienti redko vrnejo na stare stranpoti.
Svoje znanje je strnil v številnih strokovnih člankih ter knjigah: Poletje je dalo na glavo klobuk, Samopodoba ljudi v stiski, Družina na križpotju, Otroci alkoholikov in tiranov, Pijan od življenja ter Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju.
Ob zadnjih dogodkih, kot so medvrstniški izbruh nasilja v Celju, strelska pohoda v Beogradu in nove grožnje, ki so se pojavile, smo ga vprašali za mnenje o izvoru nasilja med vrstniki. O vzgoji, družinskem nasilju in politiki. Znano je, da ima kontroverzne poglede in neustrašno izraža svoje mnenje brez olepševanja.
Dejstvo je, da je medvrstniško nasilje prisotno od nekdaj, a zadnje čase jo to preseglo vse meje in pripeljalo do najbolj tragičnih scenarijev. Poleg tega se konfliktne situacije deli tudi na družbenih omrežjih. Kje menite, da tiči vzrok, da otrok postane nasilen?
Ni enega samega vzroka. Vsak posameznik ima svojo zgodbo, ki je spletena iz različnih vidikov. Eden je socialni oziroma sociološki, nastavki prihajajo iz same družbe. Problematična je predvsem permisivna vzgoja ter postmoderna neomarksistična družba, ki ustvarja novega človeka. To nam je znano že iz časov komunizma. Ko človek postane bog, ni več nobenih omejitev, brišejo se tradicija, vrednote. Nastajajo nove teorije, npr. teorija spola, ki zanika biološko dimenzijo človeka. V ospredje stopi diktat emancipacije, pravice so brezmejne, vse je možno, vse lahko dosežemo, relativizem ne priznava nobene avtoritete.
Omenjate permisivno vzgojo, torej so starši tisti prvi, ki so nekakšen »prvi krivec«, da otrok postane nasilen?
Starši so zmedeni, negotovi in takšni ne morejo predstavljati trdno oporo lastnim otrokom. Otroku niso sposobni postaviti zdravih meja, in le ti funkcionirajo po principu ugodja. Za starše so mali geniji in tako se začnejo tudi obnašati. Res je, vsak otrok je čudež, ni pa zato že genialen. Če je družba tako nastrojena, ti otroci v razvojnem procesu od 4. do 6. leta ne oblikujejo vesti in moralnega čuta, tudi krivde ne, in se oblikujejo kasneje v bolne, motene osebnosti. Ob nasilju mladostnikov na eni od šol v Celju pred nekaj tedni, sem napovedal, da bo kmalu prišlo do streljanja. V Beogradu se je to že zgodilo in vprašanje časa je, kdaj bomo imeli podobno streljanje v Ljubljani. V Kranju je dve leti nazaj 20-letnik naročil orožje iz Amerike, da bi pobil svoje nekdanje sošolce in učitelje iz osnovne šole. Dobil je samo pogojno kazen. Otroci in mladostniki se zavedajo, da se jim ne bo nič zgodilo in tako prestopajo meje povsod, kjer jih lahko in ker jih lahko. Kot družba smo vzgojno popolnoma zatajili. Tudi v družinah je podobno.
Naredili ste uvod v moje naslednje vprašanje: streljanje v Beogradu. Zakaj menite, da je do tega niza tragičnih dogodkov prišlo?
Streljanje v Beogradu je bilo za pričakovati, ker gre kot pri nas za podobno situacijo. Srbija se ni pokesala svojih vojnih zločinov, genocida v Srebrenici ne priznavajo, obožujejo vojne zločince kot sta Mladić in Karađić. Svoje tragične zgodovine niso razčistili, kar pa povzroča veliko psiholoških bolezni pri ljudeh. Tudi Slovenci nimamo razčiščene svoje zgodovine od leta 1945 naprej, vse tiste poboje, ki so sledili… Svoje zgodovine niti nočemo razčistiti, do sprave ne pride, ker politiki takšno stanje v družbi odgovarja. Vendar ta globoka razdeljenost slovenskega naroda travmatično vpliva na nas in posledično na naše otroke. Nemci so se svoje zgodovine pokesali, ne Srbi ne Slovenci ter še kdo drug pa tega nismo naredili. Otroci so postali tempirane bombe.
Policijska poročila polnijo tudi primeri nasilja v družini, zakaj menite, da je v Sloveniji toliko družinskega nasilja?
V Sloveniji je problem alkoholizem, predvsem na Štajerskem in Dolenjskem. No, povsod. Pogledati je treba vsak posamezni primer. Tudi samomorov imamo v Sloveniji veliko, kajti naša jeza je obrnjena navznoter. Pustimo tiste, ki so depresivni in pri njih situacije rešujejo psihiatri, ki so velikokrat pri tem uspešni. Marsikdaj pa naredijo samomor ljudje, za katere nikoli ne bi pričakovali, da ga bodo naredili, ki ne kažejo nobenih tovrstnih znakov. Počasi postajamo podobni Srbom, da gre naša jeza navzven. Agresija je osnovni človekov gon, vendar se mora že v razvoju otroka socializirati.
Naši časopisi izhajajo na področju jugovzhodne Slovenije. Na našem koncu se soočamo z romsko problematiko, ki je večkrat tudi prepletena z nasiljem …
Romi so posebne skupnosti, počnejo stvari zato, ker lahko, ker jih družba ne ustavi. Zakaj so se v Prekmurju asimilirali? Policija ne bo rešila težav, ne bodo nosili svojih glav na pladnju v romskih naseljih, ki nastajajo kot geta. Romi bi morali nositi posledice svojih dejanj, to pa ne bi smelo biti razlagano kot diskriminacija.
Kot psiholog se ukvarjate tudi z različnimi oblikami odvisnosti. Kako povezana sta pojma odvisnost in nasilje?
Včasih so ljudje svoje stiske razbremenjevali z omamo, v Sloveniji je značilen alkoholizem, danes pa se otroci razbremenjujejo z odvisnostjo od igric, ki so tudi nasilne. Z internetom se odklapljajo od realnega sveta in živijo v virtualnem svetu. To pa je svet iluzij. Pred tem si zatiskamo oči. Potrebno bi bilo ustanoviti kliniko za odvajanje od odvisnosti od interneta, pametnih telefonov itd. Problem je še hujši, ker tudi starši nimajo zdravega odnosa do modernih tehnologij in so od pametnih telefonov odvisni tudi oni in ne samo otroci. Po eni strani so odvisni od interneta, po drugi strani pa od marihuane, ki jo skoraj vsi mladi kadijo. Nove ameriške raziskave pa kažejo, da je kajenje marihuane še kako povezano z agresijo. Intenzivno uživanje marihuane je je v močni pozitivni korelaciji s porastom nasilja.
Ni enega samega vzroka, da bi lahko enostavno razložili nekaj takega, kar se zgodilo v Beogradu. Pogledati je potrebno širše, ker gre za preplet družbenih, družinskih in osebnostnih potez človeka, ki kaj takega stori.
Cela Evropa in Zahod sta bolna, in kar lahko še pričakujemo, je grozljivo. Kot narodu in celotnemu zahodnemu svetu se ne obeta nič dobrega. Prihajajo ljudje iz Vzhoda, kjer so vzgojeni po vertikalni avtoriteti, pri njih bog še vedno obstaja v nebesih in obstajajo meje, preko katerih se ne prestopa.
Pred kratkim je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje na šole naslovilo poziv, da se strokovni delavci v senci dogodkov v Beogradu pogovorijo s šolarji in dijaki o problemu medvrstniškega nasilja. Menite, da so ti pozivi dovolj in da bodo zalegli?
Problem je globlji. Ukrepi, ki jih je predvidelo ministrstvo za šolstvo, so nesmiselni, ker ne posegajo v vzrok teh težav. S pogovori ne bomo rešili te zadeve. Z nasilnimi otroki se sočutno pogovarjamo, od njih ne zahtevamo dovolj. Sociologi, učitelji in psihologi izgorevajo na delovnih mestih, ker rešujejo nerešljiv problem. Najprej bi morali reševati težave v družini, šele potem v šoli. Mi pa uničujemo družbo in družino s histeričnim feminizmom, govorimo samo o ženskih težavah. Kje so moški? Problem je, da njihova vloga v družini izginja in s tem tudi vloga pri vzgoji otrok. Moške bi morali opolnomočiti, da ponovno prevzamejo svojo starševsko mesto v družini in tudi družbi za dobro lastnih otrok. Pomanjkanje moških, moškega principa, je pereče tudi v šolah in drugje v družbi.
Kakšno vlogo pri reševanju nasilja nosi zakonodaja in politika?
Politika uvaja v šolo ideologijo LGBTQ+ -. Vsak dan je poleg kakšna nova črka, tako da še sami ne vedo, kaj hočejo. In to je največja spolna zloraba otrok in mladostnikov. Pa nič nimam proti drugače orientiranim ljudem, to je njihova pravica. Ni pa prav, da se to indoktrinira v šolski sistem. Mladostnikova identiteta je na preizkušnji in če dobiva sporočila, da je to nekaj normalnega in družbeno zaželeno, to predstavlja težavo, ker se v identitetni zmedenosti ne morejo normalno razviti. Pride do spreminjanja spola, jemanja hormonov, postanejo transseksualci, ampak kaj bo z njimi in njihovo psihološko strukturo, ko bodo stari 30 do 40 let? O tem ne razmišljamo.
Spreminjanje spola prihaja tudi k nam, starši nimajo več nobenega nadzora nad tem. Tako se uničuje družina in vera, oziroma religija. Cilji postmoderne družbe so enaki kot v času komunizma, le da sedaj ni revolucije v smislu pobojev in nasilja, temveč se uporablja drugačne pristope: diskvalifikacija, žaljenje in zasmehovanje. Poglejte, kaj se dogaja na naši politični sceni, delajo se norca iz vseh, ki drugače razmišljajo. Nova oblast kaznuje sovražni govor človeka, ki misli drugače. Naša družba je na izdihu, ker njen razvoj ne gre premočrtno navzgor, kot si človek navadno predstavlja, ampak se giblje v obliki sinusoide. Očitno se bližamo danes dnu te krivulje. To je znano iz zgodovine. Zanikamo tradicijo in se nimamo kam opreti, ko pride do krize in stiske. Duh je ušel iz steklenice. Mladostniki pa so tempirane bombe, ki živijo v iracionalnem iluzornem svetu. Temelji se morajo postaviti na novo, na tradiciji, na izkušnjah skozi zgodovino človeštva, zaradi česar človeštvo lahko prosperira. Vlak pa danes drvi v propad.
Kaj bi po vašem mnenju pomagalo?
Potrebno bi bilo opolnomočiti družine in šolnike. Z vertikalno avtoriteto bi morali vzgajati otroke, ki bi se potem zavedali posledic svojega početja. Današnji otroci so nasilni, ker so lahko, ker se nič ne zgodi. Opolnomočit je potrebno vlogi staršev, predvsem vlogo očeta, ki je izgubila svoj pomen. Niti starši niti šolniki nimajo več nobene moči, otrok se bojijo. Vse to je posledica razvoja dekadentne družbe na Zahodu. Celotno zahodna družba potrebuje vrnitev tradicije in vrednot naših prednikov.
Opolnomočit je potrebno starše, vlogo očeta in matere, starši se svojih otrok bojijo, so njihovi ‘prijatelji’ in nič več starši. Kako naj se otrok v zdravo in zrelo osebnost oblikuje ob negotovih starših? Razvoj poteka najprej ob materi in potem ob očetu, ki ga odpelje v svet, poln frustracij. Samo otroci, ki znajo preživeti frustracije, bodo v življenju tudi prosperirali. Današnji otroci pa imajo vsega preveč, ker jih zasipavamo z darili in igračami. Nimajo več želje in motivov, o tem je pisal Umberto Galimberti v knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi, kjer natančno opisuje današnji svet mladih, ki nimajo nobene perspektive več. Prihodnost za njih ni priložnost, temveč grožnja.