Začelo se je novo šolsko leto. Pričakovanja staršev, otrok in učiteljev so različna, a vendar nekako v človeški naravi je, da si vsi želimo biti najboljši. Zato se nam je zdelo, da je to obdobje ravno pravi čas, da objavimo zgodbo dr. Aljaža Špelka.
Aljaž je bil živahen otrok, poln energije, težko je bil pri miru. V času pred šolo to niti ni takšen problem, a ko je treba sedeti pri miru, poslušati, se učiti, zna biti višek energije moteč.
»V vrtcu sem bil tako živahen, da sem si v enem mesecu trikrat prebil glavo,« pove naš sogovornik.
Ko je naš sogovornik prestopil prag šole, živahnost ni pojenjala. »Starši so bili v dvomu, ali bom prvi razred sploh izdelal, saj nisem mogel biti pri miru.«
V šoli so namignili, da bi bilo za dečka bolje, da obiskuje šolo s prilagojenim programom. Aljaža so takrat napotili na vse možne konce, od šolskega psihologa do defektologa. Sogovornik danes brez težav in mirno pripoveduje, kako so ga usmerjali od enih do drugih vrat raznih strokovnjakov, a takrat zagotovo ni bilo enostavno – še posebej ne za starše. Sprva so poslušali, kasneje, ko so videli, da z otrokom pravzaprav ni nič narobe, so se uprli.
»Na koncu so me napotili le k logopedu zaradi govorne napake. Zanimivo, da so svetovali, da bi logopeda obiskoval med telovadbo. Mislim, da bi mi število ur telovadbe morali le še povečati,« nadaljuje.
Odvečno energijo je bilo treba porabiti, zato je kar nekaj let vseeno metal na koš v kočevskem košarkarskem klubu.
“Bil sem pač živahen. In len”
Strokovnjaki so na koncu ovrgli ugibanja šolskih svetovalcev, da deček ni zmožen obiskovati rednega pouka. »Bil sem pač živahen. In len,« se nasmeje. Osnovno šolo je kasneje končal brez večjih težav in z malo učenja dosegal lepe, prav dobre in celo odlične uspehe. »Enostavno sem težko sedel pri miru, učil sem se malo, ker sem si pač zapomnil iz šole …« se spominja svojih osnovnošolskih dni. Sprva je razmišljal o ekonomski šoli, a so mu svetovali vpis na gimnazijo.
Starši nanj niso nikoli pritiskali, vse odločitve so bile v njegovih rokah. »Po navadi se uspeh v gimnaziji malo poslabša od osnovnošolskega. Pri meni se je zanemarljivo poslabšal. Tudi tukaj se nisem preveč učil. Me je pa vse bolj vleklo k matematiki, fiziki – naravoslovju. To mi je bolj ležalo in me tudi bolj zanimalo. Zaradi govorne napake mi je razredničarka svetovala, da si pridobim potrdilo za ustrezno ustno ocenjevanje so mi pri maturi.
V sklopu tega sem moral opraviti še nekaj testov in so mi dali tudi podaljšan čas pisanja pri ustnem in pisnem delu, pri čemer tega sploh nisem hotel od njih. Smešno mi je bilo, kako z lahkoto se dobi to potrdilo. No, za maturo sem se vendarle malo učil, konec koncev moraš ponoviti snov za štiri leta nazaj.«
Pot do doktorata
Deček, ki so ga želeli usmeriti v šolo s prilagojenim programom, je postal študent univerzitetnega študija elektrotehnike. Na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je izjemno užival, leta 2011 se je vpisal na fakulteto, leta 2014 diplomiral in 2016 magistriral. Da bo zaključil tudi doktorat, si ob vstopu v šolo zagotovo ni nihče predstavljal. In lani se je okronal še s tem uspehom. O katerem govori zelo skromno in tako, da se ob njem sogovornik ne počuti slabo.
»To znanje je zame, za mojo službo, za napredovanje. V družbi pa se ne ponašam z njim. Doktorat sem opravil iz specifične smeri, kar pa ne pomeni, da sem strokovnjak na vseh področjih,« je skromen.
V času doktorskega študija je delal v laboratoriju na fakulteti za električna omrežja in naprave, ki mu je omogočila raziskovanje tematike doktorata.
»No, doktorski študij se je malo zavlekel. Vmes sem delal. Od leta 2016 do 2019 sem bil raziskovalec, nato asistent. Asistent sem bil do dveh mesecev nazaj. Zdaj pa delam na elektroinštitutu,« pove sogovornik, na katerega dogajanje v preteklosti ni preveč vplivalo.
Danes je uspešen strokovnjak na svojem področju in oče dveh sinov. Lahko bi bilo drugače. Otrokom je treba dati čas, živahnost še ne napoveduje neuspeha. To, da otrok ne more biti zbran celo šolsko uro in da odstopa od pričakovanega še ne pomeni, da zanj prihodnost ni svetla.