Kočevski med je eden najbolj znanih produktov našega okolja. Čebelarstvo je bilo leta 2022 uvrščeno na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Bogata zgodovina slovenskega čebelarstva pripoveduje tudi o živahnem društvenem življenju. V Kočevju deluje Čebelarsko društvo Kočevje, in prav takšna društva so zagotovilo, da se bo čebelarsko znanje uspešno prenašalo tudi na prihodnje rodove. K pogovoru smo povabili Jureta Majerleta, predsednika kočevskih čebelarjev. Kakšna je prihodnost čebelarstva na Kočevskem in kako se za delo s čebelami zanimajo mladi?
Kako je vaše življenje povezano s čebelarstvom?
Rojen sem v kmečki čebelarski družini. Oče in mama sta bila takrat poklicna čebelarja pri Jugoapisu, ki je imel na Kočevskem veliko število panjev. Pri hiši smo vselej imeli čebele, tako da sem že v mladih letih pomagal pri čebelarskih opravilih. Na te čase sem ohranil veliko neizbrisnih spominov, od tega, kako sem ob prvi spomladanski točnji pomakal prste v med, do tega, kako mi je brat na glavo nekoč spustil čebelji roj.
Ob izgubi staršev sem tako prevzel čebelarsko tradicijo, ki je pri hiši živa že 75 let. Mama je bila zelo družabna, in vsako leto je prišla na občni zbor kočevskih čebelarjev. V mestu je takrat vedno prespala pri nas in o čebelah sva klepetala do polnoči in čez. Kadar sem jaz prihajal k njej, pa mi je v roke potisnila revijo Čebelar, češ, uči se, enkrat boš ti moral nadaljevati.
In res ste nadaljevali … celo do mesta vodje Čebelarskega društva Kočevje? Kakšne cilje ste si zastavili ob prevzemu vodenja?
Ker sem bil podjetnik, sem na te stvari sicer sprva gledal še malo drugače, a so se spremenile ob odhodu v pokoj. Čebelarstvo je postalo način življenja. Ob odstopu svojega predhodnika leta 2017 sem na prošnjo nadzornega in upravnega odbora prevzel vodenje Čebelarskega društva Kočevje.
Čakalo me je veliko dela, med drugim tudi obeležitev 100-letnice društva, ki se je med raziskovanjem zgodovine kočevskega čebelarstva potem na podlagi prej neznanih dokumentov nenadoma »postaralo«, tako da smo že dve leti zatem praznovali 120 let delovanja. V tem času smo aktivirali tudi tri učne čebelnjake, vzpostavili smo čebelarski krožek in izdali dva zbornika, kar ni malo dela.
Vsa ta sodelovanja in številna izobraževanja nam dajejo dodaten zagon pri delu in upanje na nove dosežke v prihodnosti. Zaslužni za vse dogodke so vsi naši čebelarji, še posebej pa naš častni član Mihael Petrovič ml., tajnica Minka Plešnar ter člani upravnega odbora in drugih organov društva.
Vsi zelo radi poudarjamo pomen čebelarstva za lokalno skupnost, pa čebelarstvo tudi v praksi uživa status, ki si ga zasluži? Kakšno je trenutno stanje čebelarstva v Kočevju in kako se je to stanje razvijalo v zadnjih letih?
Ljudje na Kočevskem so že stoletja povezani s čebelami in medom. Najstarejši znani dokumenti, ki neposredno izpričujejo kočevsko čebelarsko tradicijo, segajo v 16. stoletje. Eno prvih čebelarskih društev na Slovenskem pa je bilo leta 1901 ustanovljeno v Stari Cerkvi, kjer smo pred časom postavili tudi spominsko obeležje.
Zgodovina nas torej uči, da so se domači čebelarji že v preteklosti družili med seboj, si pomagali in si izmenjavali izkušnje. V današnjem času je to celo nuja, saj so pogoji za čebelarjenje vedno slabši, in brez sodelovanja in izmenjave izkušenj več ne bi šlo. V veliko pomoč nam je pri tem Čebelarska zveza. Ob povezovanju čebelarskih društev skrbi tudi za številna predavanja o čebelah in čebelarstvu ter nudi podporo in spodbudo najbolj delovnim društvom.
Tako smo v Kočevju prav zaradi prizadevnosti pred časom pridobili tudi čebelnjaček Prve zavarovalnice, leta 2022 pa regijski učni čebelnjak Čebelarske zveze Slovenije z vso opremo. Oba čebelnjaka sta postavljena pri drevesnici Osnovne šole Ob Rinži, kjer pod vodstvom mentorjev Jožeta Puglja in Lavre Javoršek že več let deluje čebelarski krožek za otroke. Čebelnjak večkrat obiščejo tudi gostje iz drugih delov Slovenije in iz tujine.
V Čebelarskem društvu Kočevje vsako leto organiziramo več čebelarskih predavanj s praktičnim delom, obeleževanje svetovnega dneva čebel, dan odprtih vrat in številne druge aktivnosti, pri tem pa tesno sodelujemo z občino in drugimi lokalnimi skupnostmi, s šolami in vrtci ter ostalimi organizacijami in ustanovami.
Kateri so največji izzivi, s katerimi se soočajo čebelarji v Kočevju? Koliko članov šteje društvo, in kako ste zadovoljni z vključevanjem mladih?
Naša največja skrb je vsekakor izobraževanje čebelarjev na področju dela s čebelami in zdravstvene oskrbe čebeljih družin. Sodelovanje z Upravo Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pri tem obrodilo bogate sadove, saj je najboljše domače čebelarje združilo tudi v zaščitene sheme kakovosti v okvirih Združenja Kočevski gozdni med.
Kljub temu da se v zadnjih 10 letih zaradi staranja populacije poslovilo kar nekaj izkušenih čebelarjev, društvo trenutno šteje okoli 100 kvalitetnih izobraženih mlajših članov in tudi nekaj starejših čebelarjev in čebelark z dolgoletno spoštovanja vredno čebelarsko prakso. Vseskozi smo tesno povezani, ne samo ob predavanjih, temveč tudi ob vsakoletnih strokovnih ekskurzijah, kjer povezujemo prijetno z koristnim in spoznavamo dobre čebelarske prakse doma in v zamejstvu, ob druženju z mladimi čebelarji in našimi krožkarji itd. Vse to nam daje veliko moči za nadaljnje delo.
Veseli in hvaležni smo, da se našega dela zaveda tudi Občina Kočevje, ki nam vedno stoji ob strani, leta 2019 pa nam je z Grbom občine podelila svoje najvišje priznanje. Zavedajo pa se tega k sreči tudi naše šole in vrtci s svojimi pedagoškimi delavci, s katerimi izvrstno sodelujemo. Kočevje je nedvomno čebelarstvu prijazna občina. Ni povsod po Sloveniji tako, in tudi nekaterim posameznikom čebela in narava seveda niso prav dosti mar.
Kako se odzivate na izzive, kot so podnebne spremembe in pojav bolezni, ki vplivajo na čebele?
Kranjska čebela igra pomembno vlogo pri opraševanju rastlin. Čebele so eden najpomembnejših opraševalcev v naravi, in brez njihovega dela bi se mnoge rastline ne mogle razmnoževati. Z ohranjanjem kranjske čebele poskrbimo za opraševanje rastlin in s tem omogočamo rastline razmnoževanje ter s tem prehrano za ljudi in živali.
Zaradi podnebnih sprememb se v zadnjih letih nenehno spreminjajo pogoji čebelarjenja in medenja, zaradi česar smo čebelarji prisiljeni čebele spremljati tako rekoč vsakodnevno, kar zahteva veliko dela in skrbnosti.
Imamo pa k sreči že nekaj časa vendarle tudi možnost pridobivanja sredstev iz kmetijskih razpisov. Možne so subvencije na panje, subvencije na ekološko čebelarstvo in subvencije na nabavo opreme in zdravil. Za vse te informacije in ustrezna izobraževanja skrbi čebelarsko društvo, saj se dobro zavedamo, da le dobro informiran čebelar lahko preživi svoje čebele. Pri tem je najvažnejša ustrezna zdravstvena oskrba čebeljih družin, sledi pa čebelarjenje po sistemu HASAP.