fbpx
E-UTRIP
Milena Delič je že kot 12-letnica kazala izjemen talent za rokomet.
Aktualno Rokomet Šport

Milena Delić: Nekoč vrhunska igralka, danes najlepša predsednica

Spominjam se pogovora pred več kot 35-imi leti, ko je po tradicionalnem tekmovanju učencev osnovnih šol Kočevja, Ribnice in Delnic, Cveto Arko, sekretar takratne TKS (Telesno kulturne skupnosti) Kočevje, ob podelitvi  priznanj kazal na izjemen talent 12-letne Milene Delić (1969), pred katero naj bi bila bogata športna pot. Cveto je imel prav. S petnajstimi leti so jo iz domačega Itasa odpeljali v hrvaško Koprivnico, kjer je oblekla majico Podravke, kakovost vzhajajoče zvezde pa je kmalu v polnemu sijaju zableščala ob sotočju Save in Donave, v beograjskemu Radničkemu, kjer je žarela vse do športne upokojitve. Skratka, bila je vrhunska igralka, zdaj pa je najlepša predsednica zveze, so njen izbor v začetku leta za predsednico Rokometne zveze Srbije pospremili vsi tamkajšnji časopisi.     

»Dvorišča okrog stavb so bila nekoč polna otrok, ki smo se najraje podili za žogo. In vsakdo je našel svoj . Tudi jaz. Odbojka je bila preveč statična, lahko bi rekla, nekoliko dolgočasna. Košarka me je sicer pritegnila, a sem kmalu dojela, da je za 11-letno deklico prerivanje pod obroči pretežko. Drugače sem rada plavala, telovadila, se pomerila v številnih atletskih panogah in se z vseh tekmovanj vračala s priznanji,« je Milena strnila otroška leta v mestu ob Rinži.  

Kako to, da te je »zapeljalo« ravno k rokometu, k legendarnemu trenerju Ivanu Žerjavu?

Zadnji šport, ki sem ga preizkusila in mi je bil najbolj všeč, je bil rokomet. Hitro sem se naučila osnov tehnike igre, a bila hkrati jezna, ker sem bila v ekipo Itasa povabljena kot vratarka. Ivan je sicer prepoznal moj talent, se  zelo posvetil individualnemu delu, a mi je v nekem trenutku postalo dolgčas, da sem vratarka. Sklenila sem, da več ne bom trenirala. A je še vztrajal. Večkrat je prišel na dom in starša ter mene rotil, naj se vrnem. V redu, je bila moja odločitev, a ne v vrata, hočem biti igralka, mika me zabijanje žoge v mrežo. Ni mu bilo po volji, a me je uslišal. Že pri 13-ih ali 14-ih letih sem vstopila v prvo zasedbo starejše ekipe, istega leta pa smo bili prvi v republiški ligi. Kot prvaki smo vstopili v medrepubliško ligo, a je bila istega leta razpuščena in morali smo se vrniti v slovensko ligo. Ja, Ivan je oče ženskega in moškega rokometa v Kočevju.

To je bila tvoja odskočna deska za Koprivnico, kasneje pa te je pot peljala v Beograd…

Klicali so me iz ljubljanske Olimpije in Krke iz Novega mesta, iz Podravke so prišli kar na dom. Dejali so, da je Koprivnica pravo okolje za moj nadaljnji športni razvoj in me prepričali. Zrelostni izziv, čeprav sem štela  komaj 15 pomladi, sem sprejela. Pisalo se je leto 1984. Ne tekmi za jugoslovanski pokal proti Radničkemu sem se kar devetkrat vpisala med strelke in takoj prejela povabilo za nastop v državni mladinski reprezentanci. To je potem leta 1985 pomenilo odhod v Beograd. Radnički je bil vrhunsko organiziran kolektiv, s Podravko najbolj konkurenčen v Jugoslaviji. Z njimi sem večkrat osvojila naslov državnih prvakinj, po trikrat pa pokala evropskih pokalnih zmagovalcev in jugoslovanski pokal.  Sledilo je obdobje lepih in žal tudi grenkih trenutkov. Zelo zgodaj sem utrpela poškodbo kolena, kar je bilo usodno za dvig karierne poti. Leta 1992 sem bila v ekipi ZR Jugoslavije za Olimpijske igre v Barceloni, a so zaradi mednarodnih sankcij proti državi mnogim športnikom takrat sanje splavale po vodi. Tudi meni. Poleg Radničkog sem eno sezono igrala v Somboru, dve pa v Dinamu iz Pančeva.

Vmes si stala tudi pred mikrofonom…

Pogosto smo (smeh) praznovali po zmagah, jaz pa sem bila zadolžena za pesem in dobro voljo. Za to so izvedeli tudi iz sveta glasbe in… Posnela sem nekaj pesmi, a sem dobro vedela, da sem v duši športnica in, da  navsezadnje ne pojem tako dobro kot se znajdem v športnih vodah.

Igralsko kariero si končala leta 2000?

Tako je, potem pa sem šla med delegate, uradne osebe na tekmah. Po enem letu sem vstopila v delegatske vode. Kasneje sem bila podpredsednica zveze, zadolžena za ženski rokomet in vodila beograjsko zvezo. Lani sem začela razmišljati o popolnem umiku iz rokometa, ker so bile razmere zelo slabe, a so predstavniki vseh regijskih sindikatov v meni videli človeka, ki lahko prinese spremembe. Dolgo sem razmišljala in na koncu sprejela odgovorno mesto predsednika Rokometne zveze Srbije.

Drugače je v Srbiji tako, da je precej žensk na odgovornih mestih. Denimo v politiki; vlado vodi ženska, večina njene ministrske ekipe so ženske, tudi v parlamentu jih je 40 odstotkov.

Reprezentanco Srbije je pred kratkim prevzel Ljubljančan Uroš Bregar. Si bila morda (tudi) ti posrednik pri njegovi izbiri? 

Uroša Bregarja poznam 13 ali 14 let, od takrat, ko je vodil kadetsko reprezentanco Slovenije. Ves ta čas sem spremljala njegovo delo in izjemno spoštujem rezultate, ki jih je dosegal z ekipo Krima in z reprezentanco. Prepričana sem, da je pravšnja izbira.

Se rada vračaš v Kočevje, kjer so kljub odlični infrastrukturi ekipni športi tako rekoč v izdihljajih? Ga pogrešaš?

Kočevje, starše, sorodnike in prijatelje zelo pogrešam. Starejši ko si, bolj te privlači domovina. Toda obveznosti in Covid-19 mi ne dovoljujejo, da bi prihajala pogosteje. Včasih smo se ukvarjali s športom in uživali v igranju na prostem in na betonu. Danes imamo čudovito telovadnico, zunanja igrišča, a mlade kot kaže šport toliko ne zanima. Živimo pač v času napredne tehnologije, telefona, interneta. Telesna aktivnost predvsem zaradi tega močno šepa.

Bi rekla, da si igrala v zlati generaciji kočevskega rokometa?

Sestre Marina in Stana Jerič, Darja Stefanišin, Marjana Oven, Zdenka Zbačnik, Nina Mitrovič (Sever), Barbara Oražem, Renata Vrhovšek, Andreja Milešič (Fajfar), Irena Bejtovič, Andreja Novak (Križman), Sendi Saftič (Jonovič)… Mogoče sem koga pozabila, ker je bilo veliko mlajših igralk, ki so bile občasno dodane v starejšo ekipo, recimo Andja Vuk. Po mojem odhodu sta se pojavili še dve igralki, ki sta pustili pečat ne le v  Kočevju, in sicer Mira Dragičević in Sergeja Stefanišin. Vesela sem, ko pridem in jih zagledam. Organiziramo žensko zabavo in obujamo spomine.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki