Na robu velikolaške pokrajine, lučaj od železniške postaje in naselja, ki se drži obljudenih travnatih površin in posejanih njiv, se je krdelo volkov v žični ograji velikosti dveh hektarjev, ograjene z električnim pastirjem, zverinsko lotilo brejih ovac mladega rejca Mihe Vintarja.
Za lakotnike, ki naj bi v jutranjih urah prilomastili z obrobja gošče v smeri Kamen vrha, je bila čreda s stotimi ovcami in nekaj pred kratkim skotenimi jagnjeti lahek zalogaj. V naravi volkov je, da žrtev obkolijo, jo nato dolgo preganjajo in utrujajo, najbolj šibke pa okoljejo po vratu, trebuhu in zadnjici, vmes pa se gostijo.
Nagnali so jih v kotanjo
»Okoli desete ure zvečer sem bil pri čredi, ki je na pašniku ob rahlem dežju v kup dala glave in nič sluteč odšel domov. Je v bližini udarila strela, kaj, če je ponoči okoli tacal medved, morda risi. Da bi bili klavci volkovi, se mi ni sanjalo,« je v Mihovi glavi rojilo, ko je zjutraj od daleč na vzpetini zagledal zvrnjeno ovco. Zagotovo ni edina, ki jo je doletela usoda, je ugibal, saj drugih ovac ni bilo še videti.
Stopil je bližje in bil nad prizorom osupel. Na drugi strani pašnika je iz zadnjice zaklane ovce štrlela glava poginulega jagnjeta. Ni več dvomil, odtise pokola so pustili volkovi, ki so najbolj poškodovane ovce zlahka spodili v podolgovato kotanjo in jih tam razmesarili. Rejec Miha Vintar je otožno odprl prtljažnik avtomobila, v njem pa je nebogljeno, s sledmi krvi po hrbtu in poškodbami trebuha s težavo čeljust premikalo nekaj dni staro jagnje.
Jagnje bo okrevalo doma
Zanj bo skrbel doma, potem ga bo vrnil med čredo. »Ko se bo malce umirila, jo bom skušal prešteti, zagotovo je med njo še nekaj poškodovanih ovac in jagnjet, upam pa, da ni poginulih. Sicer je krdelo pokončalo šest ovac in štiri jagnjeta,« sta ugotovila z Mirnom Bartolom iz kočevske območne enote zavoda za gozdove ob sestavljanju uradnega zapisnika. Bartol je dejal, da so na kočevskem letos številni primeri napada zveri na drobnico, na ribniškem in velikolaškem pa ni bilo.
V tej državi so zaščiteni le …
»Nevzdržno je. Kmetje smo na psu. Zveri (divjad) klestijo pridelke, tolčejo živino. Država pa nič. Odškodnine, ki jih je treba dokazovati, so ena sama miloščina,« je rohnel Milan Kaplan, eden večjih ekoloških rejcev od Kolpe do Barja, sicer Mihov sosed. O smiselnosti kmetovanja, ko oblast že dalj časa čivka in čivka o nujnosti samooskrbe, je podvomil tudi Peter Indihar, svetovalec kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, sicer tudi sam rejec. Neposreden je bil tudi tako: »V tej državi so zaščitene velke zveri in veliki lopovi, vsi drugi pa …«
(mgć)