»Bolezen po svetu napreduje, slišim, da je že pred našimi vrati. Ne vem, kako bo prihodnje leto in tudi ne bom preroška. Ampak zdi se mi, da smo se v tako lepem številu zbrali zadnjič letos,« se je Metka Fink, ki je lani v krogu družine 5. marca praznovala 104. rojstni dan, zahvalila uradnim gostom, kočevskemu županu dr. Vladimirju Prebiliču in pred kratkim umrlim predsednikom društva tamkajšnjih upokojencev, Jožetu Kozini. »Teta Metka ima vedno prav. Bojim se, da je zadela v sredino,« ji je pritrdil Roman Hrovat, takratni kočevski podžupan, sicer sosed. »Metka je eno samo vrelišče energije, dobrih vibracij, pozitivnega duha. Včasih sem ji dejal: ob objemu čutim več topline kot v kakšni, če prebijemo tvoja leta, za polovico mlajši ženski. In sva bila oba dobre volje; hec pač mora biti pri hiši, povrh pa sva zapela tisto najino »Dve leti in pol sva se ljubila«,« si je druščino odduška dal vselej priljubljeni Leon Behin, harmonikar, pevec in zborovodja Mavrice, sicer Metkin žlahtnik.
Upoštevati je treba zdravnike in oblast, pa bo
»Kar stisnilo me je, ko so mi dejali, da ne bom mogla več vsak dan na mojo pot peš, s hoduljo po pločniku skozi vas. Veste, meni je bil poleg trdnega dela in nič kaj lahkega življenja stik z naravo in preživljanje vsaj nekaj ur na prostem, odrešitev. Tudi pri teh letih zelo rada hodim. Ves čas sem to najbolj pogrešala,« se je Metki kolcalo po – kot je dejala – svobodi gibanja, ko smo jo sredi poletja lani srečali v Željnah, kjer živi s snaho in vnuki. Tako ji je ostalo več časa za sobne vaje (pravi, da »z desno roko se primem za rob mize in odklanjam levo nogo«), pogovore, obujanje spominov, tudi na vojne čase ko je bilo hudo, vendar take prostorske stiske ni bilo. »Rekla bom, da je tale bolezen precej zaguljena. En neviden sovražnik, ki naj bi sicer izgubljal na moči, tako pravijo poročila, je med nami. Včasih odneha, pa spet udari. Ne vem kam to pelje,« Metka razmišlja o virusu. Spomni se, da so v času vojne lahko hodili v cerkev ne da bi jih kdo oviral ali da bi se bali sovražnika. Lani in letos pa so (bili) božji hrami dalj časa zaprti. »Veste, kaj vam bom povedala, med vojno smo zdržali, a bolezni se moramo varovati in biti še naprej previdni,« se večkrat pogovarja s snaho Valči. Upoštevati je treba zdravnike in oblast, pa bo.
Letošnje praznovanje drugačno
»Mene doslej nobena bolezen ni napadla, tudi ta me ni in me ne bo,« je bila odločna Metka, sicer najstarejša slovenska knapovka, ki je na dnevnem kopu rudnika rjavega premoga v domačemu kraju delala skoraj 20 let. Letošnjega petega marca sicer ni ostala brez srčne pozornosti svojih najbližjih (še posebej je bila vesela pravnukov in prapravnukov), tisti, ki so jo od stotega leta na ta dan objemali in stiskali roko, pa so ji voščili, kot je v teh časih priljubljeno, na daljavo. Epidemija še naprej razgraja.
Ta šment in roka
»Ja, po dnevi sem v drugi polovici leta »na skrivaj« (smeh) hodila na sprehode, tako da se nisem srečevala z ljudmi od blizu. Kar navadila sem se,« je Metka dejala ob skrčenem praznovanju. Snaha Valči jo je dopolnila, »mama je zadnje tri tedne na bolniški«. V sobi se je namreč spotaknila in padla na desno roko. Na urgenci v Novem mestu so ji na zlomljeno zapestje dali mavec. »Občudovali so njeno vitalnost in seveda leta. Malce se je zaprla vase, ko ne more več hoditi pa tudi slabše sliši. Zelo pogreša naravo pa tudi to, da ne more več zase skrbeti sama, a kar je pomembno, se še kako dobro se zaveda svojih, lahko bi rekla, relativno zdravih let,« jo pohvali Valči.
»Zanimiva, dosledna, poslušna, prisrčna, modra. In vedno iskreno nasmejana. Izžareva z energijo, njene besede so žlahtne in plemenite. Pričevanja o življenju so večplastna. Preteklost povezuje s sedanjostjo in se ozira v prihodnost. Takšna je naša babica, naša grča,« ji je z izbranimi besedami voščila vnukinja, Metka Goljevšček. Radost življenja ji poleg Metke piše še vnuk Boris, trije pravnuki ter pet prapravnukov (Tia, Kim, Lian, Tian in Tai). In seveda najbližja, snaha Valči.
(mgć)