V naselju Ravni dol pod romarsko cerkvijo pri Novi Štifti v dolini ob potoku stoji leta 1882 sezidana, za tiste čase mogočna hiša, ki je bila obnovljena leta 1970. Ob njej se drži 85 let staro gospodarsko poslopje z večjim skednjem. Rojstni dom Marije Lavrin Šega je bil vsa leta zanjo in moža Albina Lavrin priljubljeno zavetje ob koncu tedna in v času dopustov, ko sta se iz Ljubljane umaknila pod obronke ribniške Velike Gore.
Ne le žuborenje vode in obračanje mlinskega kolesa tod blizu, počitek od gneče je ponujala tudi cvetoča narava in spokojen mir razpotegnjenega naselja. Skladno življenje je leta 1994 pretrgala smrt gospodarja hiše, za katero je še naprej skrbela Marija, a pod bremenom let in bolečine ob izgubi partnerja ne tako, kot prej. Deset let po odhodu moža, s katerim nista imela svojih otrok, je širokogrudno sklenila, da bo imetje – poleg hiše in skednja še gozd, travnike, sadovnjak in vrt – z oporoko oddala v roke mlajšim rodovom. Po svoji strani je za to določila vnuka svoje sestre, takrat dvajsetletnega Kristiana Della Schiava iz Ribnice in mu z darilno pogodbo ob koncu decembra 2004, overjeno pri notarju v Kočevju oziroma na sodišču, prepisala tri četrtine vsega premoženja, četrtino, kot nujni delež, v dobri veri, da bo z večinskim lastnikom Kristianom zadeve urejal brez ovir, pa Albinovemu sinu iz prvega zakona, Matjažu Nedeljku.
»Teta, Marijo sem tako klical, se je očitno zmotila, bi lahko dejal po vsem, kar se plete okoli tega premoženja, čeprav je s svoje strani naredila vse, da bo prav,« papirje, zložene v zajetni mapi pokaže Kristian in nejevoljen skomigne, saj mu dve leti po njeni smrti ne uspe razplesti gordijevega vozla, ki ga je zavezal dedič Nedeljko. Rad bi namreč, kolikor pač lahko, uredil hišo in okolico, da je ne bi razjedal zob časa in v njej povil gnezdece bodoče družine. A brez pravne podlage četrtinke Matjaževega nujnega deleža, ki je prav tako notarsko overjen, ne more nikamor. »Iščem ga, da se javi, saj so mi vsi drugi kanali doslej usahnili,« vztraja Kristian.
Leta 1994 ali leto kasneje naj bi se Nedeljko, ki je tudi ameriški državljan, mudil v Sloveniji, verjetno zaradi smrti očeta, domneva. Spominja se srečanja na dvorišču hiše in slovesa, ko mu je podaril kanadski dolar in obesek, ki ga hrani še danes. Takrat naj bi živel v kanadskem Ontariju, kjer so ga Ribničani srečevali, zadnja leta pa z družino na zahodni obali ameriške zvezne države, kjer naj bi se ukvarjal z lesom. Na (ne)znani naslov Kristjan pošilja elektronsko pošto, a odziva on stran luže ni in ni. Matjaž ni »padel v vodo«, kot se temu reče, preprosto si ne želi stikov, a le za kaj, se vpraša. »Moj namen poizvedovanja njegovega bivališča je zgolj v predlogu, da »sprostiva« ta četrtinski delež, brez katerega ne morem obnoviti hiše oziroma namensko uporabljati parcele in gozda,« se Kristian dobro zaveda prave regulative. O tem so ga podučili tudi na Občini Ribnica, na sodišču so mu, pravi, predlagali iskanje deležnika, ob plačilu 550 evrov. V primeru, da ga v desetih letih ne bodo izsledili, bo njegova četrtinka pripadla državi. »To je zame malce tvegan korak, saj bi bil Matjažev delež takrat, glede na to, da sem v obnovo hiše doslej nekaj le vložil, večji kot je danes, s tem bi se dvignil tudi moj vložek v morebitni odkup njegovega deleža,« je izračunal in se še bolj podal v iskanje tetinega pastorja.
Na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani so mu rekli, da za to niso pristojni, s približno enako obrazložitvijo je bil odslovljen tudi na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, upa pa, da mu bodo v pomoč priskočili na slovenski ambasadi v ZDA. »Potrkal sem tudi na vrata Albinove sestre Fani Bevk v Količevem pri Domžalah ter bratu Silvu, ki živi v Brežah pri Čemšeniku. Na teh naslovih pravijo, da ima Matjaž, ki sicer ne pride v Slovenijo, zagotovo bivališče v ZDA, a stikov z njim nimajo. Ne vem, katero pot naj še uberem, da bi se slišal in pogovoril z njim,« se vpraša Kristian.
A puške v koruzo, vsaj glede skrbi za hišo, ki jo je leta 2004 prekril in tako rešil propadanja ter priklopil električno napeljavo, ne bo vrgel. Od takrat jo redno vzdržuje in plačuje vse stroške in prispevke (voda, elektrika, komunala…) in tudi davčne obveze za nepremičnine in parcele, vredne okoli 27.000 evrov. Po obnovi kliče tudi skedenj, ki je del stavbne dediščine.
V času, ko mladi vse bolj zapuščajo podeželje, bi rad 34-letni Kristian na njem ostal, a le kot lastnik celotnega imetja svoje nekdanje tete. Na tej poti mu je ovira le bežni znanec izpred 15-ih let, še vedno nedosegljivi Nedeljko.
(mgć)