Temu vabilu se ne odpovem, čeprav je bila tista sobota nabasana z dogodki, ki naj bi imeli večjo informativno težo, kot naj bi bilo pričevanje že vrsto let dobrega znanca v vseh pogledih, s predznakom prijatelja, vselej priljubljenega krajevnega moža, prizadevnega gasilca, kulturnika… »Verjetno si slišal,« me je spomnil, »da sem pred dvema letoma ostal brez soproge. Usoda, stvarnik ali nekdo tretji me je uslišal, da sem našel ne le samega sebe ampak tudi svojo novo življenjsko sopotnico, ljubezen.«
Pričaka me na dvorišču in po stopnicah popelje do dnevnega prostora. S katere koli strani daljše mize se usedeš, se pogled jasno odstira na večjo fotografijo umrle družice, postavljeno na nižji omari. Kmalu se nama pridruži Karolina. Pogovor zlahka steče, snopi energije kot britev režejo daleč, zadovoljstvo, ki ga izžarevata, ne skrivata. No, zakaj pa bi ga! S »kako je lepo biti srečen,« nadaljujemo popoldansko pomenkovanje.
Boleče slovo od soproge
Peter Adamič je še pred dvema letoma užival zavidanja lepo zakonsko in družinsko življenje s tremi sinovi, dokler ni vanj, kot strela iz jasnega, zarezala ženina nenadna smrt. Še v petek sta objeta plesala, samo teden dni pozneje pa je odšla k večnemu počitku. A upal si je verjeti, da ga nekje čaka nova ljubezen. Njegovo hrepenenje je bilo uslišano ravno s pomočjo nekega portala. »Nekdo mi je dobronamerno namignil: stopi v vrsto množice, ki upa, da bo tako našla sorodne duše. Morda boš med njimi tudi ti. Ker sem vedel, kakšno osebo želim imeti ob sebi, da bi imelo življenje v dvoje, ki sva ga do usodnega dne delila s soprogo, polnost, je bila odločitev še toliko lažja. Morda me na oni strani čaka ravno ona, ki rabi moje srce, jaz njeno dušo, mi je rojevalo po glavi,« Peter, mojster žlahtnih besed in pričevalec, ki ga izdaja žameten glas, slikovito opiše zadnje dni zanj vsekakor vihravega leta 2019. Nekako takrat je svojim najbližjim, čilima mami in očetu in kakopak otrokom dal vedeti, da ga osamelost utruja in, da se bo podal v novo življenje. Tako bo v črnino žalovanja in obupa mogoče nekoč spet lahko posijalo sonce ljubezni.
Ko ti ljubezen obrne hrbet
Karolina Kalan je bila po ločitvi prepričana, da bo ostala sama, tudi ko bodo njeni štirje otroci odrasli. V ljubezen ni verjela, to je lahko bila samo dobra filmska zgodba ali pa glavni zadetek na loteriji življenja, ki pa njej ni bil namenjen. Prosti čas je namenjala pisanju knjig, dokler ni nekega dne pogledala, kakšni so ti resni moški, ki naj jih je najti le na tem portalu. »Enostavno ni bilo ne poguma ne moči za novo zvezo, prva leta tudi želje ne. Dejala sem si, jaz tega pač ne rabim. Za ljubezen, tako pravijo, je potrebna velika mera poguma, še posebej, če te je življenje razočaralo in je usoda že merila moči s teboj,« so se Karolini utrgale misli, ki jih sklene s (poučnim) stavkom: »Ljubezen ni za strahopetne.«
A čas vsem nam najbolj celi rane. Katere koli. Nekaterim hitreje, drugim počasneje. Ko človek ponotranji svoj nov način življenja, se spreminja. In se mu prilagaja. Včasih sicer nevede, občuti pa.
V istemu trenutku na istemu mestu
Bolj iz zabave – doma je bila dan pred silvestrovanjem sama – ji je kliknilo, da naj pokuka na portal in vidi, kako resni so Oni in One. Je že tako, da 48 ur »sistem« deluje brezplačno, potem pa ga zaklenejo. To ji je ugajalo, saj »več tako nisem imela namena,« so se Karolini filigransko zapisali utrinki novoletnega »dolgočasja« pred poldrugim letom.
Prost dostop do spoznavnega portala, ki je v dvajsetih letih samskim podal roko in skoraj trideset tisočim našel ljubezen, je »sparčkal« tudi Karolino in Petra, ki sta se v manj kot dnevu, po izmenjanem prvemu sporočilu, že zaljubila.
Svoji izpovedi, ki vlijejo lepe podobe in izrišeta nasmeh na obraz, sta zložila v priročno berljivo knjigo »Kako sva našla popolno ljubezen«.
Kava? Ne, hvala!
Povabilo na kavo neznani osebi je bilo Petru po začetnemu dopisovanju preko portalu samoumevno. Še bolj pa, ker je »iskana« ne tako daleč od Svetega Gregorja, kjer si je Peter v vasici Andol ustvaril družinsko gnezdece. Od tod se tudi proti Domžalam razkrije lep razgled. Na robu mesta je kraj Vir, življenjsko okolje Karoline. »A, glej ga vranča, povabilo za kavo je bilo odklonjeno. Se izmika? Hm, ob srkih črne opojnosti bi se pogovor res hitro iztekel,« se je Peter tolažil. Da jo bolje spozna, jo je povabil na večerjo. In pritrdila mu je. Tisti večer, prvega januarja 2020, sta si si izmenjala telefonski številki. Petru je odtehtalo. Brž tudi Karolini.
Očeden, kot vedno, je v večernih urah naslednjega dne predenj stopila prav tako elegantno urejena Karolina. Njene modre oči, sproščenost na obrazu, energija, ki jo izžareva. »Ups, ta me po zunanjosti prekaša, je izven mojih meril. No, pogovora se ne bom branil, Ribničani le znamo vrteti jezik,« se je Peter nasmehnil. Usodna privlačnost, za katero Karolina sicer nima nobene logične razlage, je naredila svoje.
Ljubezenska poezija pod Kamniškimi Alpami
Tisti večer so bile vse gostilne okoli Domžal zaprte. Očitno je velik interes obeh naredil svoje. Pot ju je peljala do term Snovik. »Aha, rabita ključ od sobe«, se je oglasil receptor, preden sta ga hotela vprašati, če restavracija še obratuje. Bežno sta se spogledala in v zadregi usedla za mizo. »Oho, to pa je ljubezen,« je bil neposreden natakar. Vama bom zrecitiral eno ljubezensko pesem. Nalil je šampanjec in se prepustil poeziji.
»Ta ljubezen me je zalotila nepripravljeno. Peter je bil zame že na portalu tako simpatičen, da sem mu na obrazu prebrala eno dobro sliko: inteligenco, blagost, dobrohotnost, humor. Skratka, vse v enem. Ko je napisal: Aha, tebe pa je treba na večerjo povabit, sem si (neobremenjeno) rekla, pa pojdi, to bo zabavno. Spoznala boš zanimivega človeka. To bo večer, ko se boš z nekom smejala do solz,« je Karli, kot jo Peter ljubkovalno kliče, prvi pogled spodnesel tla pod nogami.
Do prvega vala korone lanskega marca, sta bila že utečeni par. Poznanstvo po Snovikovem spontanem večeru ljubezenskih recitalov sta kronala nekaj dni kasneje ob Petrovi vrnitvi iz Anglije, kjer je obiskal sina. Ni mogel odkloniti Karline želje, da ga pride pričakat na Dunajsko letališče. Nekaj ur vožnje do doma je bila priložnost tudi za poglobljen pogovor. In tudi skico za portret bralnega čtiva, ki je posladek na torti ljubezenskih zgodb ob 20-letnici portala, ki ju je osrečil.
Aprila letos sta na knjižne police položila njun prvenec »Kako sva našla popolno ljubezen«, ki jo doživljajsko pleteta na krilih vsakdanje ljubezni. Ta je drugačna, kot bi bila, če bi se spoznala v mladosti. Izvira iz medsebojnega spoštovanja, iz njune zrelosti. Zato je morebiti še lepša, kot bi sicer bila.
»Draga Andreja,
če bi bila še živa, bi mogoče takšno knjigo napisala vidva s Petrom. Tako pa je sveča tvojega življenja dogorela pred mojo, čeprav sva rojeni istega leta. Prav je, da tudi ti dobiš posebno mesto v tej knjigi, kajti brez tvoje srčnosti in življenjskega poguma jaz nikoli ne bi bila tako srečna in blagoslovljena, kot sem zadnje leto. Prav je, da ti še po tej poti in na tem mestu izrečem en veliki hvala,«
je Karolinin čustveni odstavek iz daljšega posvetila Petrovi Andreji.
(mgć)