»Ničkolikokrat sem ponosno oznanila, da je bilo naše društvo ustanovljeno na prelomu tisočletja, leta 2000. Dve leti pozneje pa se nam je pridružila pevska skupina Vesele Ribničanke, ki jo danes sestavlja 20 žena. Poslanstvo se nam tako prepleta, da hkrati pojemo in se družino. Od tod tudi kitica naše himne … “da v društvo smo se vključile, da skupaj bi ustvarjale za dušo in srce …” je ob sklepnem dejanju praznovanja obletnice povedala Marinka Vesel, predsednica DPŽ Ribnica.
Ko pridejo prijatelji
Pa jih naštejemo: Trio Viola, Klub harmonikarjev Urška, Folklorna skupina Lončki, Mladinski pevski zbor Ribnica, Nonet Vitra, Folklorna skupine Grmada, Humorist Metod Jaklič, Šedrški tamburaši, MPZ Trnovo, Ljudske pevke čebelice, Fantje z vasi iz Šentjerneja, Fantovska skupina Matic iz Vodic, Klub prleških babic z Lotometrskimi tamburaši in kvartetom Jeruzalem ter seveda Vesele Ribničanke s citrarko Tanjo Zalokar.
»Okoli 200 se nas je zbralo, dvorana TV Partizana je bila polna. Vesel večer je za nami, večer ljudskih pesmi, narečnih besed in izvirnega humorja,« je vzdušje na odru opisala Marinka.
Po končanem uradnem delu koncerta se je večina nastopajočih prepustila sproščenemu vzdušju. Ob petju, smehu in klepetu so načeli še torto in stkali nova poznanstva ali poglobili stara.
Nikomur se ni nikamor mudilo
»Nobenemu se nikamor ne mudi. Se pravi, da je vzdušje pravo. Ko pevske duše glave denejo v kup, drugače niti ne more biti,« je ritem, ljudskim pevcem Vaški fantje iz Šentjerneja, dajal Marko Vrabič, doma iz Maribora. Vrabič že nekaj let kot član zasedbe Trio Hozen igra s sestrama Nejo profesorico glasbe, ki poučuje na OŠ v Litiji in Lenčo Debeljak iz Praproč pri Ortneku, študentko glasbene pedagogike v Mariboru in konservatorija v Gradcu.
Verjamejo, da se jim bodo želje uresničile
V zadnjih dveh letih so imele slavljenke, kljub omejitvam, kar nekaj nastopov in dela, tudi s predstavitvijo krajšega filma o svoji dejavnosti in ene izmed knjig. Po zadnjem jubileju, ki je bil organizacijsko največji doslej, pa si vsaj za kratek čas želijo malo počitka. Ena izmed želja, ki je bila nakazana, je tudi ta, da bi imelo društvo svoje lastne prostore – ti naj bi bili v Medgeneracijskem centru – saj se je v tem času nabralo toliko priznanj, zahval in daril, da jih preprosto nimajo več kje shranjevati. »Pri meni doma res ne,« je pritrdila Marinka, ki je skupaj s svojimi »sotrpinkami« tudi za ta dogodek pripravila gastronomske dobrote vseh vrst, po receptih prednic. Prazni krožniki in skodele so bili najboljše poplačilo za vložen trud.
(mgć)