Enkrat novinar, vedno novinar, je reklo, ki sta si to bržkone za svoje vzeli tudi Mojca Skender, skoraj trideset let radijska in nekaj časa tudi televizijska dopisnica s širšega kočevsko-ribniškega, in Petra Šolar, s časnikarskimi izkušnjami v številnih lokalnih in nacionalnih medijih (tudi pri sooblikovanju našega časopisa) in TV Slovenija. Ko je odložila mikrofon in nahrbtnik s precejšnjo težo novičarskih zapiskov – tudi z žlahtnimi in bolečimi kot pričevalec časa osamosvojitve – ko je nad njeno glavo pelo orožje, se je Mojca še bolj oprijela kulturno etnoloških zakladov živopisne doline zgornje Kolpe oziroma rojstnega Kostela, Petra pa je od lani prednost pred (pogodbenim) novinarstvom (ni treba ugibati, za kaj) dala novim delovnim izzivom, v Zavodu za turizem in kulturo občine Kostel. Za zidovi delno prenovljenega gradu smo ju sproščeni, tudi s tečnicami prijateljstva, ki so ga tkala skupna novinarska leta, ob krstu projekta, pod katerega sta obe podpisani s svojim vložkom, ujeli v naš objektiv. Mojca je namreč kot vodja projekta s članicami društva kostelskih žena Nežica pripravila etnološko razstavo z naslovom Sledi časa in ob odprtju slikovito in podrobno, vsakomur razumljivo in poučno razlago zbrane popeljala skozi tri tematske sobane bogatega kostelskega izročila. Petra pa je seveda, kot se temu reče, deklica za vse, še posebej pa za grajskimi zidovi, kjer so si letos obiskovalci kljub zdravstvenimi razmerami podajali kljuke na vratih delno prenovljene srednjeveške trdnjave nad Kolpo. Slika pove vse. Res, lepo ju (vaju) je bilo videti.
(mgć)