Vsak delovni dan slovenski vrtci in osnovne šole nahranijo skoraj četrt milijona otrok.
Dnevno šolski in vrtčevski kuharji pripravijo tudi do pol milijona zajtrkov, malic in
kosil, a od tega gre najmanj 3000 ton direktno med kuhinjske odpadke.
Za natančno spremljanje količin zavržene hrane v ustanovi je pomembno vpeljati
sistem natančnega merjenja, saj uvajanje ukrepov na osnovi naključnih opažanj ni
dovolj ali so ukrepi napačni.
Priporočeni koraki merjenja:
• Za določeno obdobje (najmanj en teden) natančno merimo količine in vrste
odpadkov (odpadki pri pripravi hrane, ostanki na krožnikih, nerazdeljena hrana,
pokvarjena živila).
• Pri ostankih na krožnikih zabeležimo tudi, katera vrsta hrane najpogosteje ostaja.
• Naredimo analizo in pripravimo ukrepe.
Kaj lahko naredimo že danes?
1. Odpadki pri pripravi hrane: So morda med njimi deli, ki bi jih lahko z malo več
kreativnosti uporabili? Npr. zelene dele korenja, kolerabe je možno uporabiti pri
pripravi zelenjavne juhe.
2. Ostanki na krožnikih: Kaj največkrat ostaja in zakaj? So porcije prevelike ali je bila
na jedilniku jed, ki je otroci večinoma ne marajo? Morda je rešitev v tem, da jo
500.000 obrokov 3000 ton odpadkov pripravimo bolj privlačno in okusno. V pripravo jedilnika vključimo tudi učence.
3. Nerazdeljena hrana: Preverimo, kako deluje sistem odjavljanja od kosil. Včasih
smo zadovoljni že z dejstvom, da sistem imamo, ampak, ali tudi deluje? Bi ga lahko
izboljšali? Ostaja nerazdeljena hrana, ker smo je preveč skuhali?
4. Kaj naredimo z nerazdeljeno hrano?: Možnosti je več. Razdeli se zaposlenim ali
otrokom, donira organizacijam, ki zbirajo preostanke hrane, uporabi se pri pripravi
kosila naslednji dan (dobra ideja je solatni bar iz ostankov hrane). Vsaka od naštetih
rešitev je boljša od metanja hrane stran.
5. Pokvarjena hrana ali pretečen rok: Temeljit pregled dobavljenih živil (kakšno je
stanje, so vsa zdrava in nepoškodovana, so dobavili pravilne količine in vrste živil –
če kakovost, količina ali vrsta živil ne ustrezajo, je potrebno dobavljeno blago takoj
zavrniti).
Kaj še lahko naredimo?
• V prizadevanja za zmanjševanje količin zavržkov vključimo učence: “ekonadzorniki” ob kosilu opozarjajo sošolce, da vzamejo le toliko, kot bodo pojedli.
• Vzpostavimo poseben kotiček, kamor učenci lahko odložijo hrano, ki je niso ali
je ne bodo pojedli in jo želijo podariti drugim učencem.
• Oblikujemo odbor za hrano, ki vključuje predstavnike učencev, staršev, organizatorjev prehrane/kuharjev, zaposlenih.
• Manj želena živila (sadje, zelenjava) poimenujemo na privlačen način npr.
kremasta koruza, hrana za opice (banana).