E-UTRIP
Janez Ilc
Featured Intervju Novice Rokomet Šport

INTERVJU: JANEZ ILC (rokometaš, trener, učitelj športa): »Če delaš z mladimi, se tudi počutiš mladega.«

Rokomet je spoznal v osnovni šoli, ko si je, tako kot mnogi ribniški dečki še danes, z vrstniki podajal žogo na šolskem dvorišču. Sledila so leta treningov v domačem klubu, nato uspešna kariera v sosednji Italiji. Kmalu po povratku je prevzel vlogo učitelja športa ter trenerja; mladinsko reprezentanco je popeljal v sam vrh svetovnega rokometa. Trenira in uči še danes. V tridesetletnem obdobju pedagoškega dela je ljubezen do tega športa prenesel na številne mlade, ki dosegajo uspehe tudi v priznanih evropskih klubih. Predvsem pa je Janko, kot ga kličejo otroci, prijeten, zanimiv in iskren sogovornik, ki z zgledom sporoča, da noben cilj ni nedosegljiv, če je pot, ki vodi do njega, tlakovana z vztrajnostjo in trdim delom.

V času, ko ste obiskovali osnovno šolo, v začetku sedemdesetih, je bil rokomet v Ribnici že uveljavljen šport, s številnimi odmevnimi rezultati, tako v Sloveniji, kot v Jugoslaviji. Torej je logično, da ste za žogo, kot vsak športni nadobudnež, poprijeli tudi vi.

Zanimivo je, da nisem začel z rokometom, temveč z gimnastiko, ki jo je imel takrat učitelj Petelin. Star sem bil 10, 11 let. Tako sem osvojil gimnastične vaje, ki so mi kasneje v rokometu izjemno koristile. Z rokometom sem začel pri 12 letih in z njim se praktično ukvarjam še danes. Trenirali smo zunaj, na igrišču so ravno polagali asfalt. Vse do leta 1977, ko je bila otvoritev športne dvorane, smo igrali na asfaltu. Spominjam se, da smo imeli roke vse črne od saj, saj je bilo igrišče v bližini podjetja Inles. Roke so bile vse črne, le prste smo imeli bele. Očistili smo si jih, da smo lažje prijemali za žogo.

Kaj vas je pri rokometu pritegnilo?

Takrat je skoraj vsaj učenec naše šole vsaj poskusil igrati rokomet. In če ti je bila igra všeč, si pri njej vztrajal. Rokomet je bil že v tistem času najizrazitejša športna panoga v ribniški občini in vse do danes krojimo sam slovenski vrh.

Tekma v sezoni 1975/76. V belih dresih Ambrožič, Ilc, Putre v skoku. (Foto: Spominski zbornik ob 30-letnici rokometa v Ribnici)

Leta 1975 ste postali mladinski reprezentant Slovenije. Leto kasneje ste prišli v člansko ekipo domačega rokometnega kluba, ravno v času največjih klubskih uspehov. V sezoni 1978/79 ste z ekipo osvojili drugo mesto v drugi zvezni jugoslovanski ligi in s tem za las zgreši kvalifikacije za vstop v prvo zvezno jugoslovansko ligo. Kako se spominjate tega časa?

Na ta čas imam zelo lepe spomine. Bili smo izjemno mlada ekipa, v povprečju smo šteli 21 let. Treniral nas je že pokojni Nikola Radič in v tistem času smo igrali zelo napreden, hiter rokomet. Kljub temu, da nismo imeli izrazite višine in da smo bili telesno šibkejši od nasprotnikov, smo bili fizično izjemno dobro pripravljeni in imeli smo vrhunsko taktiko. V ekipi smo bili sami domačini. Imeli smo le enega ‘sposojenega igralca’, Križman Dušana iz Kočevja. (smeh)

Sezona 1978/79. Trener Nikola Radič. Janko Ilc nosi številko 4. (Foto: arhiv Janeza Ilca)

V domačem klubu sem igral vse do leta 1988, potem pa sem se preizkusil v sosednji Italiji. Tri sezone sem igral v Messini, na Siciliji, ter še dve v klubu Fazano, v Puliji. Dva krat smo se borili za prvo italijansko ligo, enkrat smo se uvrstili v finale pokala.

Igrali smo po vsej Italiji, tako da sem dodobra spoznal italijansko kulturo in kulinariko, ki mi je zelo všeč. Še vedno imam stike s tamkajšnjimi soigralci in se občasno tudi obiskujemo.

Po petih letih tujine pa sem se, s 35-leti, to je bilo leta 93, vrnil domov. Po vrnitvi sem bil še štiri leta aktiven kot igralec, dve leti v prvem moštvu domačega kluba Riko Ribnica, potem pa še dve leti v Grosuplju v 1.B rokometni ligi. Rokomet sem aktivno igral do svojega 39 leta. In to brez poškodb.

Janez Ilc je bil trener članske ekipe RD Riko Ribnica od 1999-2006. (Foto: arhiv Janeza Ilca)
Otvoritev športne dvorane, december 1977. V prvi vrsti Janez Ilc. (Foto: arhiv Janeza Ilca)

Že leta 1981 ste uspešno diplomirali na Visoki šoli za telesno kulturo, vaša diplomska naloga nosi naslov Zgodovinski razvoj rokometa v Ribnici; v obdobju, ko ste se vrnili iz Italije pa ste se še bolj posvetili pedagoškemu delu z mladimi. Tako v šoli kot v klubih.

Res je. V tistem obdobju sem imel zelo malo prostega časa. Otroke sem učil šport in obenem še treniral. Učil sem v OŠ Loški Potok, v OŠ Ob Rinži Kočevje, zdaj sem že skoraj 25 let učitelj športa v OŠ Ribnica.

Istočasno sem začel tudi s svojim trenerskim delom, čeprav sem treniral tudi že prej. V Ribnici sem treniral prvo ekipo do leta 2006, kasneje pa mlajše dečke.

Leta 2003 so me na Rokometni zvezi Slovenije določili, da sestavim reprezentanco. Pet let sem treniral dečke, letnik 86, ki so bili takrat v srednji šoli, tako da smo šli skupaj čez kadetsko in mladinsko obdobje. V tem času smo bili kadetski mediteranski prvaki, leta 2003, na Portugalskem, leta 2004 smo bili četrti na evropskem prvenstvu v Beogradu.

Kot mladinci smo bili dva krat osmi; na evropskem prvenstvu v Inssbrucku leta 2006 ter na svetovnem prvenstvu v Makedoniji leta 2007. Iz tistega obdobja je še vedno nekaj aktivnih članov, med njimi Marko Bezjak, Matevž Skok, Sebastjan Skube, Boris Bečirovič.

Pa tudi trenutno, po mnenju mnogih, najboljši igralec na svetu, Danec Mikkel Hansen, je bil v tistem obdobju naš vrstnik. Res pa je, da takrat še ni tako izstopal, kot sedaj.

Kako spoznate dobrega rokometaša? Ali gre za sposobnosti, ki jih lahko razvijemo s treningi, ali za že naravne športne predispozicije?

Za rokometaša ja dobro, da ima atletske predispozicije, da je visok, hiter eksploziven. Tudi nekaj karakterja, ki včasih že skoraj meji na nesramnost, ne škodi.

Poleg tega je pomembno, da trenira v dobrem klubu, da se razvija skozi kadetske in mladinske akcije. In če mu trener v klubu ponudi priložnost, jo mora izkoristiti, če tega ne stori, ga trener zamenja. In za igralca ni dobro, če dolgo sedi na klopi.

Katera vloga vam je bolj pisana na kožo? Vloga igralca ali trenerja?

Kot si mlad, je najbolje, da si igralec. Dokler si igralec, nimaš tolikšne odgovornosti, kot potem, ko postaneš trener. Kot trener imaš skrbi, razmišljaš, razbijaš glavo, kuješ načrte. In ta razmišljanja se pogosto zavlečejo v noč. Veliko je odvisno tudi od kluba, od tega, kako klub deluje. Sicer pa je trenerska doba zelo kratka. Jaz že 15 let namenoma treniram mlajše selekcije, ker tu ni takšnega stresa. Z mlajšimi je lepše delati; večji kot so fantje, večji so problemi.

Zakaj?

Zato ker fantje dozorijo, rastejo, postanejo bolj ‘pametni’. In vloga trenerja v klubu kot je naš ni zgolj trenerska, temveč moraš biti tudi psiholog, sociolog, maser, doktor. Pa včasih še oče povrhu. (smeh)

Ste tudi, med otroki zelo priljubljen, učitelj športne vzgoje, ki je za rokomet navdušil številne ribniške dečke. Prebrala sem, recimo, da se je Jan Grebenc za ta šport odločil v trenutku, ko je v razred prišel ‘legenda rokometa Janko Ilc’.

Ja, praktično so šli tukaj v Ribnici vsi dečki skozi moje roke, če lahko tako rečem. Moja naloga je namreč, da iščem mlade fante. Hodim po razredih, jih animiram, privabljam, da se zaljubijo v to rokometno igro…

in to delo vam odlično leži…

Hvala.

Večino svojega življenja ste vpeti v delo z mladimi. Kaj vam to osebno pomeni?

Zdaj sem v obdobju, ko se že malo pripravljam na upokojitev, imam še dve leti dela, in moram povedati, da mi delo z mladimi res ogromno pomeni. Če delaš z mladimi, se tudi počutiš mladega.

Žal mi je le, da nisem več tako sposoben, kot sem bil nekoč. Včasih sem učencem vse lahko pokazal, kar je tudi najboljša oblika dela pri športu – demonstracija v živo. Zdaj tega ne morem več. In ko jim govorim, kaj vse sem počel, mi enostavno ne verjamejo.

Maruša Novosel

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki