E-UTRIP
Jože Primc
Featured Kultura Zanimivosti In zabava

Zaradi neznanja zamolčana zgodovina?

Dolenjski list iz Novega mesta, v nekdanji Jugoslaviji tednik z največjo pokrajinsko naklado, je pred kratkim na praznični torti upihnil 70. svečko. Korenine njegovi priljubljenosti so pognali številni novinarji, s prepoznavnim in predvsem pogumnim slogom pisanja, saj so v tako imenovanih svinčenih časih marsikateri prispevki močno dišali po pluralnosti. Jože Primc je skoraj tri desetletja za Dolenjca poročal s širšega Kočevsko Ribniškega, tudi iz Velikih Lašč in Dobrepolja.

Objektiv njegovega fotoaparata, predvsem pa iskriva časnikarska žilica, je dostikrat udarila mimo volje takratne (partijske) oblasti, zato so njegovi prispevki tedanjim voditeljem večkrat belili lase. Zaradi bridkega jezika je moral navsezadnje kot mlad novinar zapustiti rojstno Novo mesto, a se svoji pronicljivosti ni vdal v novemu okolju. Njegove večletne kratke, jedrnate in sporočilne zbadljivke »Medved sprašuje, občan odgovarja« so na tnal postavljale (aktualizirale) družbeno politične in gospodarske razmere, ki jih je ustvarjal takratni čas.

Jože Primc je napisal več knjig in publikacij: tudi Okamnelega moža

V njem so mnogi prvič prisluhnili uri resnice (zgodovine); po spremembi hrvaške ustave se veliko govori in piše o tem, ali Slovenci so ali niso avtohtona manjšina na Hrvaškem. Žal so v teh razpravah premalo sodelovali tisti, ki so najbolj poklicani za to – zgodovinarji in slavisti. Ali je za molk zaradi neznanja ali imajo za bregom kaj drugega, se sprašuje? Avtor knjige je preko številnih prispevkov ter nekaterih izdanih publikacij (knjižic) vedno enakovredno obravnaval slovenske in hrvaške kraje tega območja, v njih so govorili (nastopali) ljudje z obeh bregov zdajšnjih mejnih rek.

Pravljične zgodbe v dolini enotnega kulturnega in jezičnega prostora doline zgornje Kolpe
Pa ne zaradi lastnega subjektivizma, ampak predvsem zaradi zgodovinskih dejstev. Zgodbe okamnelega moža (gre za skupino pripovedi, ki govore o tem, zakaj je mož iz Ribjeka šel v Loško steno lovit in opravljat druga dela, okamenel) je intenzivneje nabiral deset let in to na delu južne meje Slovenije do Babnega polja preko Čabra, Osilnice, Gerova, Kostela pa tja do Predgrada oziroma Dola.
Zajel je tako vso slovensko kot hrvaško obalo Čabranke in Kolpe, se pravi tudi tisto (danes hrvaško) območje, kjer avtohtoni prebivalci ne znajo izgovarjati mehkega ć. Ob prvih obiskih teh krajev ga je še posebej presenetilo, da tudi na Hrvaškem govorijo lepšo slovenščino kot marsikje v Sloveniji. Med nabiranjem zgodb se je tudi na Hrvaškem pogovarjal po slovensko.

Kraje, ki jih je kot novinar obiskoval od leta 1961, so že pred drugo svetovno vojno razni pisci primerjali s Švico, Italijani so v času okupacije govorili, da bodo tod naredili “drugo Švico”. Posebno so ga presenetile ne le pripovedke o Petru Klepcu, ampak tudi o okamnelem možu, pa še o vilah, šrtaljih, coprnicah, mračnikih, strahovih in drugih bajnih bitjih.

Vedno so si lastili slovensko ozemlje

“Sprva je to območje sodilo pod Oglejske patriarhe, nato od leta 1247 pod Ortenburžane – ti so sem največ naseljevali tlačane in obrtnike s svojih posestev na Gorenjskem in Koroškem – po njihovem izumrtju 1418 pa pod Celjane do njihovega izumrtja 1456.«

»Za časa turških upadov so se tu med Slovence pomešali uskoki (po letu 1500). Nato je sledilo obdobje, ko so si začeli večje dele takratnega gospostva prisvajati s potvarjanjem listin Frankopani in Zrinski, kar sem odkril v hrvaških virih, v slovenskih pa nisem o prisvajanju s potvarjanjem listin našel nič, razen v člankih zgodovinarja Ivana Simoniča, ki je pisal, da je šlo za nasilna prisvajanja štirih kvadratnih milj (!?) kočevskega gospostva, to je takrat segalo do Grobniškega polja pri Reki.«

“V hrvaških virih sem odkril, da so Hrvatje nameravali leta 1670 prodreti v Kranjsko do Kočevja in so imeli v ta namen v Brodu na Kolpi že pripravljenih 800 oboroženih mož. Vodil naj bi jih nek tamkajšnji župnik. Nadaljnje prodiranje Frankopanov na Kočevsko je bilo zaustavljeno le zato, ker so Habsburžani odkrili zaroto Zrnskih in Frankopanov proti njim in Petra Zrinjskega in Krsto Frankopana leta 1671 obglavili.

V dobrih odnosih ja, nikar pa hlapci

Osvajanje Kočevske se je kasneje nadaljevalo, saj je območje današnje občine Osilnica in KS Draga sodilo za čas stare Jugoslavije večino časa v savsko (hrvaško) banovino, le krajši čas v dravsko (slovensko) banovino, na kar Hrvatje še danes opozarjajo.

V knjigi Okameneli mož in le malo kasneje v knjigi že pokojnega zgodovinarja Vlada Habjana Mejniki slovenske zgodovine kljub nekaterim razlikam oba avtorja ugotavljata, da danes na Hrvaškem ozemlju živijo še vedno avtohtoni prebivalci Slovenci, čeprav so jih Hrvatje pred leti iz svoje ustave črtali kot manjšino.

»Kljub vsemu menim,« nadaljuje Jože Primc, »da moramo biti Slovenci v dobrih odnosih s sosednjimi državami, vendar ne hlapčevski, kot to žal zveni danes. Upoštevati pa moramo dejstva, ki jih potrjuje naša zgodovina, da so nemara vsa ozemlja, kjer so prebivali Slovenci, pa ne več, in tudi današnje ozemlje RS vendarle nameravale prilastiti sosednje države, kar jim je zaradi naše nespretnosti uspevalo in jim očitno še uspeva. Tako smo doslej izgubili kar dve tretjini nekdaj s Slovenci poseljenega ozemlja.«

»Med drugo svetovno vojno so si naši trije sosedje Slovenijo popolnoma razdelili: Prekmurje Mađari, do Save in Gorenjske Nemci, Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko Italijani, Hrvatje so imeli v načrtih “osvajanje” Bele krajine.

Osilnica, kjer je ribniška prafara ustanovila leta 1363 faro, je danes še vedno slovenska. Gerovo, kjer je prav tako ribniška prafara, pa je ustanovila faro leta 1504 in je poleg tega najstarejša prafara na območju Gorskega Kotarja.

Ko imajo politiki kratko pamet

Takšna razdelitev je tudi danes glavni cilj naših sosedov ali vsaj nekaterih njihovih strank, tudi ko smo vsi v združeni Evropi. Naši politiki pa jim zaradi ne poznavanja zgodovinskih dejstev nasedajo in pristajajo na razprave kot o staroavstrijski (nemški) manjšini, ezulih, fojbah, Piranskemu zalivu, sv. Jera(sv. Gera ) itd.

»Poglejte, kam je pripeljalo to »črevesje« okoli določanja naše južne meje: Nikjer nisem bral ali slišal, razen nekaterih posameznikov, na primer Jelinčič in še kdo, da bi naša stran vedela za ta prisvajanja v preteklosti in bila zato bolj previdna pri določevanju meje. Zdi se mi, da nam, Slovencem, vsak dan odščipnejo kakšen meter našega ozemlja, mi (pravzaprav politiki) pa pod sojem bruseljskih žarometov vse to opazujemo, češ »kaj nam pa morejo«, saj za nas skrbi mati domovina – Evropska unija. Že, že, prav je, da smo pod streho združene celine, a svoje interese moramo zaradi tega še bolj braniti,« je še dejal Jože Primc.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki