Ansambel Alpski kvintet deluje že od leta 1966, leta 2001 pa se je skupini pridružil tudi Kočevec Mihael Možina, ki sicer živi v Ribnici. Z Alpskim kvintetom je posnel 11 zgoščenk, delo pa so okronali s priznanjem za milijon prodanih plošč. Trenutno v studiu že nastaja nov album. Da je Mihael Možina odličen pevec, je jasno takoj, že po izrečenem stavku ali dveh. Njegov žameten in šarmanten glas pa ni od nekdaj plemenitil narodnozabavne melodije, ampak precej trše ritme.
Bilo je obdobje punka in rocka, ta val uporništva, ki se je kazal tudi skozi glasbo, je zajel takrat 16-letnika.Tako imenovani garažni bendi so v tistem obdobju rastli kot gobe po dežju. Tudi Možina je skupaj s prijateljem domačo klet spremenil v prostor za ustvarjanje, kjer se je zamenjalo kar nekaj ljudi. »Ni bilo neke resnosti, pristop k glasbi je bil zelo amaterski, a bilo je dovolj, da je v meni vzbudilo zanimanje za igranje inštrumentov in petje,« se svojih prvih glasbenih začetkov spominja prijeten sogovornik.
Zanimanje za glasbo mu ni nihče vsilil, ne izhaja iz družine, ki bi glasbo jemala zelo resno. Le včasih je oče prepeval s prijatelji v vaški gostilni. Je pa očetov oče, ki je bil rojen na Primorskem, med drugim tako lepo pel, da ga je domači župnik želel poslati na šolanje petja v Italijo, kar pa se ni izšlo. Že ko je bil Mihaelov oče majhen je umrl v nesreči v rudniku, zato starega očeta ni nikoli slišal peti.
»Neke resne podpore pri nas ni bilo,« se spominja. Sta pa mu starša, z njegovim privarčevanim denarjem, šla v Ljubljano kupiti kitaro, brez njegove vednosti in posvetovanja, kakšno si želi. S to gesto sta vendarle nekako dala zeleno luč sinu, ki brez glasbe ni mogel. Kar so slišali tudi sosedje. Doma so imeli gramofon in plošče Miša Kovača, zasedbe Bijelo Dugme ipd., pred odhodom v šolo si jih je zavrtel in glasno prepeval, da so ga vsi slišali.
Sanjali so nastope
Kot smo povedali že na začetku, je v kleti preigraval in prepeval takrat popularno glasbo. Med služenjem vojaškega roka glasbe ni pustil doma, nasprotno. Z nekaj zanesenjaki je ustanovil skupino Sladki snovi, s katero so sanjali o nastopih. No, v kasarni so jim namenili enega. »V skupini smo bili štirje,ki smo prisegali na rock glasbo. Prepeval sem tudi dalmatinske klapske pesmi, v nenavadni zasedbi: trije Slovenci in le en Dalmatinec. Vedno smo se javljali, da bi pospravljali prostore kasarne, ker je bila tam odlična akustika in smo lahko še vadili,« se z nasmeškom spominja Možina.
Ravno v vojski se mu je odprla možnost, da bi nadgradil svojo pevsko kariero, ko ga je lani preminuli Željko Nikolić iz skupine Roze Poze vabil v Beograd. Skupina je tekom delovanja posnela okoli šest plošč. A Mihaela je vleklo domov.
Po vojski je do Mihaela in prijatelja Henča prišel Alč iz že uveljavljene kočevske skupine Alč in Maj. »Fanta, če želita špilati, se v enemu tednu naučita, ker je v nedeljo veselica v Strugah,« jima je na vrat na nos sporočil Alč. V petek je prišel poslušat, koliko sta se uspela naučiti v nekaj dneh, in v nedeljo so že nastopali. Naš sogovornik celo na bas kitari, ki je sicer nikoli prej ni igral.
»Tista veselica je bila izstopna točka. In takrat se je rodila želja po še. Igrali smo po celotni Suhi krajini, še danes nas kličejo, da bi obudili pesem ali dve.«
Pri Alču so igrali predvsem narodnozabavno glasbo, potem ga je pot zanesla h Kočevskim medvedom.
»Vadili smo tudi do 4. zjutraj v Pumpnci na Marofu. Bila je neverjetna volja. Bili smo enostavno brez konkurence. Potem sem se pridružil skupini Festa, kjer sem zamenjal Milana Hribarja.« V začetku 90. let so imeli tudi nekaj nastopov v Ljubljani.
V narodnozabavne vode …
A kočevsko sceno je pustil za seboj, kupil Salomonov oglasnik, kjer je videl oglas, da ansambel Melos išče pevca. Po posvetovanju z ženo se je odločil, da zaplava v narodnozabavne vode. Nekaj podlage je imel še iz Alčevih časov in na avdiciji je prepričal vodjo. Tekom sodelovanja so posneli 10 pesmi, nato ga je Igor Podpečan povabil v ansambel Zlati zvoki.
»Skupaj z Jelko Hafner, ki tam poje še danes, sva na avdiciji odpela pesem, ki sva jo prvič slišala. Nisem vedel, da naju je Podpečan takrat posnel in pesem celo uvrstil na ploščo. ‘Gasilka Hedvika’ je v arhivu še danes. Sodelovanje smo potem kar hitro prekinili, ker nismo našli skupne poti,« pojasni.
Naprej z Alpskim kvintetom
Pisalo se je leto 2001, ko ga je Franjo Maček povabil k Alpskemu kvintetu. Maček je kot klarinetist sodeloval tudi z ansamblom Melos, zato je že poznal Možino in bil prepričan, da spada v zasedbo, ki jo sicer sestavljajo visoko izobraženi glasbeniki. »Šel sem na avdicijo, Jože Antonič, vodja Alpskega kvinteta, je bil takoj za, da postanem novi član. Ponovno sem se moral naučiti ogromno pesmi in to v zelo kratkem času. Čez 14 dni smo v Avstriji snemali novo ploščo. S takratno pevko Ireno Vidic sva naštudirala besedila v slovenščini in v nemščini,« se spominja napornih dni. Nemščino je znal samo iz šole, zato je bilo snemanje velik izziv. Takrat je enostavno dihal za glasbo, na koncu mu je uspelo nekaj neverjetnega, za kar si je zaslužil še večje spoštovanje med glasbenimi kolegi.
Oder si deli z mojstrom glasbe Otom Pestnerjem, ki ga Možina opisuje s samimi presežki. Tekom glasbenega ustvarjanja je sodeloval z velikimi glasbenimi imeni. Alpski kvintet sicer največ nastopov opravi v tujini. Publika Avstrije, Švice in Nemčije je enostavno navdušena nad njimi, na koncerte prihaja mlado in staro.
Aprila se je Alpskemu kvintetu pridružil še en Kočevec, Ciril Skebe.
Veliko so na poti, a časa za družino ni nikoli zmanjkalo, pove Možina – ta je bila na prvem mestu. Zaradi nastopov je bil najdlje odsoten 10 dni, še pred njegovim časom je zasedba hodila na turneje, ki so trajale tudi do pol leta.
Z januarjem je zaključil z delom v vojski in odšel v pokoj. Časa za glasbo je tako še malce več in tudi za motor, ki je tudi posebna strast. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da za mikrofon rad poprime v družbi prijateljev in tako s svojim glasom in karizmo popestri marsikatero zabavo.