Nuša Vidrih iz Kočevja si črta uspešno nogometno pot. Lani smo o mladi športnici poročali, ko jo je selektor slovenske ženske reprezentance uvrstil na seznam izbrane vrste, letos se dobre novice nadaljujejo. Nuša, ki je ravno dopolnila 18 let, živi na Portugalskem in brani za nogometni klub SCU Torreense. Trenutno začenja v mladinski selekciji (U19), z možnostjo napredovanja v člansko ekipo.
»Portugalska je čudovita država, z izjemno obalo ob Atlantiku in odlično hrano. Portugalci pijejo ogromno kave, tudi pozno zvečer, in imajo v ponudbi ogromno sladic, najbolj znana je “Pastel de nata”. Portugalcem so najpomembnejše družina, vera in seveda nogomet. Večina govori angleško, tako da ni težav s sporazumevanjem,« tako nekaj vtisov o Portugalski strne Nuša.
Za raziskovanje te čudovite države sicer nima veliko časa. Torki, srede, četrtki in petki so rezervirani za treninge. »Ob sobotah so treningi dopoldne, tekme pa se igrajo v nedeljo. V ponedeljek, dan po tekmi, smo prosti. Če se kakšna tekma prestavi oz. zaradi kakršnih koli razlogov tekme čez vikend ni, temu primerno urnik treningov prilagodijo. Enako storijo tudi, če na zahtevo članskega trenerja vmes opravimo kakšen članski trening. Ti potekajo vsak dan od ponedeljka do petka dopoldne, dvakrat v tednu pa imajo popoldne še trening moči v fitnesu. Pri njih se tekme največkrat igrajo v soboto in imajo v nedeljo prosto.«
Trenutno je vratarka skupaj z večino ekipe U19 nastanjena v klubski akademiji, kjer je poskrbljeno za hrano, treninge, tekme in šolo. Športna gimnazija Šiška dijakom omogoča šolanje na daljavo. Razumejo življenje športnikov, ki imajo med pet in sedem spletnih ur na teden in eno do dve ocenjevanji.
18-letnica šolo in zelenico odlično dopolnjuje. Tudi če jo kdaj premaga domotožje, se zaveda, da trenutno živi izjemno poglavje svojega življenja, ki pa si ga je prislužila z izjemnim trudom in odrekanjem.
Na Portugalskem je nogomet na višjem nivoju
»Če primerjamo slovensko člansko ligo s portugalsko ligo U19, je igra hitrejša, igralke so agresivnejše, ni pa toliko fizična kot pri nas. Imajo izjemno širok kader tako v članski kot tudi v mladinski ekipi, kar pa je žal v slovenskem ženskem nogometu prava redkost. Dodala bi še, da si s tem prestopom želim narediti korak naprej na moji športni poti. Še zdaleč pa to ni čas, da se ustavim in da se s tem zadovoljim. Ravno nasprotno, zdaj je čas, ko moram najbolj delati in se najbolj dokazati ter stisniti zobe, ko bo najbolj težko. Je pa seveda zame velika čast, da lahko igram proti ekipam, kot so Benfica, Sporting, Braga … Kdo ve, mogoče se mi pa enkrat uspe prebiti v vrh ženskega nogometa. To je moj cilj in v to je usmerjeno vse, kar delam. Moram pa še omeniti, da si hkrati želim poplačati tudi trud vseh mojih trenerjev, v prvi vrsti pa seveda moje mame. Oni so tisti, ki pri vsem tem dobijo premalo zaslug. Brez njih to ne bi bilo mogoče,« Nuša ne pozabi omeniti njenega podpornega sistema.
Izziv za celotno družino
Življenje športnikov je zahtevno tudi za domače, še posebej, če je družina ločena. »Ves čas upaš, držiš pesti, po tiho pričakuješ in potem pride klic in odločitev je potrebno sprejeti čez noč. Potem pa pravi vrtiljak čustev … veselje, ponos, na drugi strani žalost. Nikakor ni enostavno, ko se otrok odpravlja skoraj 3000 km daleč. Sprva niti ne dojameš, da se to res dogaja, hkrati pa je vse vloženo poplačano. Vse se odvija zelo hitro, sledi ogromno usklajevanja, priprav z agentom, klubom, šolo, skratka kar stresno obdobje,« nam je zaupala Nušina mama Anja.
Ves ta vrtiljak čustev je družina lažje prenesla, ker je bila Nuša na Portugalskem res lepo sprejeta in takoj je bilo očitno, da je v dobrih rokah. »Ja, velik uspeh, velik korak, pa vendarle zopet začetek. Še vedno bo potrebno ogromno dela in ostati na realnih tleh na poti do njenih ciljev. Vsekakor stojim ob Nuši ne glede na vse,« lepo zaključi mama.
Čeprav življenje v tujini prinaša svoje izzive, Nušina predanost in ljubezen do nogometa kažeta, da se trdo delo obrestuje. Kaj dodati ob takšni uspešni zgodbi, kot željo, da spiše čim več poglavij.