V dinamičnem svetu medicine, kjer se vsak dan srečujejo nepredvidljive situacije, je infektolog dr. David Zupančič znan po svoji predanosti delu, organiziranosti in neomajni volji. S svojim prepletanjem različnih vlog – od zdravnika in očeta do pisatelja in vplivneža – ponazarja, kako je možno uravnotežiti zahtevne poklicne in osebne izzive. V intervjuju razkriva poklicno pot, spregovori o izzivih slovenskega zdravstvenega sistema in pomembnosti solidarnosti v medicini. Njegova zgodba prinaša vpogled v življenje zdravnika, ki neutrudno išče ravnotežje med poklicnim delom in osebnim življenjem, pri tem pa ne pozablja na pomen umetnosti in ustvarjalnosti, ki ga spremljata že od doma.
Nekje sem prebrala, da ste človek rutine. Verjetno ste zelo zaposleni že s tem, da ste zdravnik in oče, vendar se lotevate še kopice drugih projektov. Mislite, da je vse to možno prav zaradi tega, ker ste človek rutine? Kaj trenutno počnete in načrtujete?
Od nekdaj mi je bilo pomembno, kaj delam s svojim časom. Mislim, da je to tudi razlog, da lahko hkrati delam toliko stvari. Velikokrat si naredim – niti ne bi rekel rutino – ampak razmislek, kdaj bom pisal, kdaj bom s hčerko, kdaj bom počival, bral, in vse to sestavim na način, ki mi v danem življenjskem obdobju ustreza. Ko še nisem pisal, sem recimo več treniral in igral računalniške igrice, zdaj raje pišem in treniram manj. Odkar imam hčerko, igric ne igram več. Sestavljam si neko življenje, ki ga rad živim. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko človek naredi: da si organizira stvari na način, da ga veseli to, kar počne, in da na koncu iz tega še kaj pomembnega pride.
Vaša poklicna pot je osnovana na tem, da vas je zelo zanimalo človeško telo, spremembe v telesu itd. Če se vrnete v dijaška leta, z zavedanjem našega zdravstvenega sistema, bi se ponovno odločili za isto pot?
Mislim, da bi se. Težko je razmišljati za nazaj. Ne gre samo za naše odločitve, saj je življenje sestavljeno tudi iz kupa naključij. Nenadoma sem doživel pandemijo, nenadoma sem med pandemijo začel na Instagramu objavljati in dobil ogromen odziv. Ali sem takrat, ko sem pričel objavljati na spletu, vedel, da se bo to razvilo v drugo službo? Nikakor! Ali sem vedel, da bom na to temo napisal knjigo, ki bo postala takšna uspešnica? Ni šans! Težko je zdaj iti nazaj in odgovoriti, če bi še enkrat študiral medicino, ne da bi ob tem vedel, kako se bo vsak dan naključno obrnil. Kar se tiče zdravniškega poklica, mi je ta služba trenutno v veliko veselje, jo rad opravljam in bi ponovno izbral ta poklic.
Razmere v zdravstvu so trenutno kar zaostrene. Javnost ni ravno naklonjena zdravnikom. Kdaj menite, da je prišlo do točke preloma? In kako gledate na dejstvo, da ne gre mešati sistema in medicino, ki pa je v Sloveniji na zavidljivem nivoju?
Medicina je v Sloveniji na zavidljivem nivoju. Delamo odlično medicino. Problem je v tem, da je dikcija političnega sistema velikokrat usmerjena proti zdravnikom. Pri vseh pogajanjih in pri vsem, kar skušamo doseči, politika računa na to, da bo naščuvala ljudi proti nam in na ta način izvajala pritisk. Zdi se mi, da na ta način ne bi smela delovati nobena razvita država. Vsaka razvita država bi se morala zavedati, da mora narediti vse, kar je možno, da ohrani izobražen kader in kader, ki ga nujno potrebuje. Vsi bi morali imeti jasno predstavo, da zdravniki delajo za ljudi in da je širjenje razkoraka, ki ga delajo mediji in politika, izjemno nevarno. Jaz želim s svojimi objavami prikazati človeško plat in delo. Odgovoriti na vprašanje: kaj sploh počnemo? Kako zgleda naš delovni dan? V medijih ima glavni prostor pretežno le naš sindikat, kar je narobe. V vsakem primeru mislim, da smo na neki kritični točki, kjer bomo morali začeti delati skupaj ali pa se pač sprijazniti, da bomo v prihodnosti delali na način: kdor pride in plača, bo oskrbljen. Proti temu se moramo boriti do konca.
Glede na to, da ste delali tudi v tujini, kakšno zdravstvo imamo v Sloveniji? Smo vseeno lahko hvaležni?
Absolutno. Jaz to vedno rečem. Sem pristaš upoštevanja celostne slike in moramo biti hvaležni za to, kar imamo. Zdravstvo je vrhunsko, je najbolj solidarno, kolikor je možno. Ne glede na prihodke in staž dobiš vse. Priseljenci, bogati, revni – vsi dobijo vse, kar indicira zdravnik. Na urgenci vse oskrbimo. To je mogoče tudi razlog, da naše bolnišnice niso prenovljene – ker gre toliko denarja v to. Ampak to je nekako temelj medicine. Vedno rečem: v trenutku, ko boš preverjal plačilne liste in plačilne kartice ob vhodu na urgence, ne delaš več medicine.
Ste človek mnogih vlog, a zagotovo je najbolj pomembna vloga očeta. Kako je biti oče in infektolog hkrati? Starši vemo, da otroci iz vrtca prinesejo marsikaj – kar se viroz tiče. Kako reagirate v takšnih situacijah? Smo starši danes preveč panični ali premalo uvidevni do otrok, ki lahko resno zbolijo, če starš pripelje bolnega otroka v vrtec?
To je najpomembnejša in najtežja vloga, ki jo imam. Imeti otroka je težje od vseh dežurstev in nočnih izmen. Je pa najlepše, seveda. Ja, otroci so veliko bolni. Razumem, da otroka ne moreš imeti doma vedno, ko mu malo teče iz nosu, ker potem ne bo nikoli šel v vrtec. Po drugi strani je pa nujno upoštevati nasvete pediatrov. Če pediater reče, da mora biti otrok še en teden doma po tem, ko neha imeti drisko, to upoštevamo – ker pediater to reče z razlogom. Prav je, da spremljamo stanje otroka. Da ga obdržimo doma, ko je kaj narobe, ker to pomaga njemu in drugim. Upoštevam navodila naše pediatrinje, se ne vpletam v to, ker nisem pediater. Na koncu moraš dati skozi ta leta, ko se imunski sistem navaja na okolje, potem je lažje.
Marsikje se srečujejo s pomanjkanjem pediatrov, logopedov, zobozdravnikov, ortodontov … Kako na to gledate kot oče in kako kot zdravnik?
Tukaj je malo lažje nekomu, ki je zdravnik. Poznaš ljudi in lažje prideš do nekoga, če potrebuješ nasvet ali pregled. To je velik plus naše službe. Je pa to izjemno zaskrbljujoče. Moja žena težko pride do ginekološkega pregleda, če jaz ne dvignem telefona in za pomoč prosim kolegice zdravnice. To je zaskrbljujoče. To je odraz pomanjkanja kadra. Trenutna vlada žal ne dela v prid zdravstvenega sistema, zdravnike pa predstavlja v slabšalni luči, kot pohlepne, prezahtevne komplikatorje. Tudi zaradi tega zmeraj več zdravnikov odhaja ali v privatni sektor ali v tujino. Če človek plača, pride do vsega. Tega sistema pa si nihče izmed nas ne želi. Treba je narediti sistem, ki je dostopen vsem. Kako, me ne sprašujte, ker ne vem.
Za nami je »čudno« in naporno obdobje korone. Vi ste bili v prvi bojni liniji. Kako gledate na tiste čase, vas je strah, da bi se kdaj kaj podobnega ponovilo?
Ko nekaj časa mine, človek pozabi, kako hudo je bilo. Kar naenkrat imaš mešane občutke, nekakšen Stockholmski sindrom. Iz tega obdobja izhaja ogromno izkušenj, zagotovo sem postal boljši zdravnik. Napisal sem knjigo, v vsakem primeru sem se razvil na en dober način. Ko pa se spomnim tistega stresa, alarmov, skafandrov, številk, grafov in kdaj bo vsega konec … je pa bilo absolutno neznosno. Zadnjič sem se pogovarjal z dr. Tatjano Lejko Zupanc, ki je bila gostja v majski epizodi mojega podkasta Umetnost Lenarjenja, in je rekla, da mi, ki sedaj delamo kot zdravniki, bomo zagotovo še doživeli eno takšno pandemijo. Tega se ne veselim. Upam pa, da bomo po COVID izkušnji vseeno malo bolj pripravljeni.
Korona pa je vendarle prinesla nekaj dobrega: Življenje v sivi coni, vašo prvo knjigo. Kdaj ste že začeli razmišljati, da bi izkušnje spravili na papir?
O knjigi sem začel razmišljati, ko sem imel prvi primer COVID-a v ambulanti. Ko sem prišel domov, sem si mislil, da je bilo kot v filmu. Takrat sem pomislil, da bi to zanimalo še koga, zakaj to ne bi zapisal kot blog. Potem je bila naslednja misel, da sem vedno želel napisati knjigo, morda je prav to moja priložnost? Pa sem se odpovedal blogu. Od nekdaj sem rad bral, izjemno spoštujem knjige, avtorje in dobre zgodbe, zato sem se malo bal: ali sem jaz sploh ta, ki lahko piše? Zakaj bi sploh pisal? Mi bo uspelo? Neke vrste sindrom vsiljivca. Na začetku je bilo potrebnega ogromno poguma, ker sem pisal o sodelavcih, kliniki, bolnikih, nisem vedel, koga bo vse to zmotilo. Zdaj sem neskončno vesel, da sem našel ta pogum.
Z umetnostjo ste povezani praktično že od malega, že zaradi očeta. Vam je kaj pomagal pri nastajanju obeh knjig? Pri predstavi Še vedno Alice ste pomagali tudi vi? Vas kdaj zamika, da bi slekli zdravniško haljo in se popolnoma predali ustvarjanju?
Pri predstavi sem sodeloval, zelo sem bil vesel tega povabila. Gre za tekst, ki ima medicinsko podlago, tako da sem v tem kontekstu lahko prispeval svoj delček k izvrstnemu končnemu izdelku. Sodeloval sem z vrhunskimi igralci v Drami, v tem umetniškem procesu, ki sem ga od nekdaj želel izkusiti od blizu in je bila krasna izkušnja. Sem pa res od otroštva intimno vpet v umetniška dela, poleg režiserja očeta je tudi moja mama koreografinja in plesalka. Oče je bil testni bralec obeh mojih knjig, dal mi je ogromno neprecenljivih komentarjev in povratnih informacij. Knjige so z njegovo pomočjo zagotovo boljše. Zaenkrat pa ne vidim razloga, da ne bi bil tudi zdravnik. Konec koncev, kar ustvarjam, črpam iz belih hodnikov in naše službe. V kolikor bom še imel čas za pisanje, bom delal oboje. V kolikor bo kdaj treba izbirati, pa bo ta odločitev izjemno težka.
Prisotni ste tudi na družbenih omrežjih. Kakšen odnos imate do besede »vplivnež«? In ali vaši pacienti kdaj izpostavijo, da vas spremljajo, berejo … Kako še ta plat vašega dela vpliva na komunikacijo s pacienti?
Meni se zdi ta beseda zelo težko sprejeta. Veliko ljudi jo namreč poveže samo z eno salvo reklam. Biti vplivnež enostavno pomeni, da imaš vpliv in z vplivom lahko človek naredi ogromno lepega. Jaz upam, da mi to uspeva. Že trikrat sem sodeloval z Junaki 3. nadstropja. Sodeloval sem s Slovenija Transplant, NIJZ, Pediatrično kliniko, Zdravniško zbornico, Inštitutom 8. marec, Uradom za komunikacijo Republike Slovenije. Center mojega profila je ozaveščanje: cepljenje, zdravje, kako lahko ljudje sebi pomagajo, kako lahko drugim. Kako lahko skrbijo za otroke. Vse to ljudem prinaša neko pozitivno spremembo, obenem pa kaže tudi nek obraz zdravnika v svetu. To je večni cilj, da bom to delal še naprej. Tudi kakšen pacient mi omeni, da me rad spremlja, in to mi je lepo. Čeprav poskušam zelo ločiti to persono doma in v službi. V službi ni snemanja in objavljanja. V službi je medicina.