Javni prostori, ki bi morali biti enako dostopni vsem prebivalcem, za ljudi z invalidnostmi večinoma niso, je v posebnem poročilu o nedostopnosti objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi ugotovil Zagovornik načela enakosti. Stanje je ugotovil na podlagi samoocene preko 2200 pristojnih za upravljanje s prostori v javni rabi.
Razlogi za stanje so med drugim pomanjkanje finančnih sredstev, nepoznavanje dolžnosti zavezancev glede zagotavljanja dostopnosti objektov za ljudi z invalidnostmi ter predpisi s področja varstva kulturne dediščine, ki otežujejo proces prilagoditve objektov. Nekateri odgovorni za zagotovitev dostopnosti tudi ne vedo, kje in kako poiskati informacije za pripravo projektov za izvedbo prilagoditev.
Tudi obeti za prihodnost niso dobri, so še zapisali pri Zagovorniku. Analiza 1645 v celoti izpolnjenih vprašalnikov Zagovornika razkriva, da vsak četrti upravljavec prostora v javni rabi meni, da mu do izteka zakonsko določenega roka za ureditev dostopnosti teh objektov, torej do 11. decembra 2025, ne bo uspelo zagotoviti ustreznih gradbenih prilagoditev.
Približno 40 odstotkov objektov bo po samooceni upravljavcev, ki so odgovorili na vsa anketna vprašanja, po tem roku še vedno brez tehničnih prilagoditev. Okrog 60 odstotkov anketirancev, ki so vprašalnik izpolnili do konca, je ocenilo, da njihovi prostori do decembra 2025 ne bodo opremljeni z zvočnimi in svetlobnimi indikatorji ali s pisnimi informacijami v lahko razumljivem jeziku.
“Ovire v javnem prostoru so tisto, kar moramo kot družba odpraviti zato, da bi lahko vsi, ki se težje gibljejo, prihajali v vse prostore, dostopne večini,” ob izdaji poročila poudarja zagovornik Miha Lobnik.
Zagovornik je za izboljšanje stanja dal več priporočil. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je priporočil, naj v skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo in zakonom o izenačevanju možnosti invalidov v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom zagotovi metodološko in strokovno celovito analizo stanja prostorske dostopnosti vseh objektov v javni rabi in jo javno objavi.
Vzpostavi naj tudi nacionalno svetovalno-informacijsko točko, ki bo na enem mestu ponujala celovite informacije, gradiva in stike za pomoč in svetovanje glede vseh vidikov obveznosti zagotavljanja dostopnosti objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi. Posebno pozornost naj nameni vsebinam o prilagoditvah v obliki zvočnih in svetlobnih indikatorjev ter pisnih informacij. Sprejme naj tudi predpis o minimalnih zahtevah za dostopnost do vsega blaga in storitev za izvajanje zakona, saj tudi pomembno vpliva na odpravo ovir za zagotavljanje dostopnosti objektov v javni rabi, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti.
Ministrstvu za kulturo je Zagovornik priporočil, naj v najkrajšem možnem času v sodelovanju z ministrstvom za naravne vire in prostor in Zavodom za varstvo kulturne dediščine pripravi smernice za odločanje v postopkih pridobitve kulturnovarstvenih soglasij tako, da bo organom in ustanovam, ki so zavezanci za zagotavljanje prilagoditev objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi, omogočeno te prilagoditve izvesti učinkovito in finančno vzdržno.
Ministrstvu za naravne vire in prostor je ob tem priporočil, naj čim prej pripravi predlog spremembe gradbenega zakona tako, da bo vključeval končni rok za obvezno primerno prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi iz zakona ter nedvoumno določal pristojnost inšpekcije in globe v primeru kršitev.
Vladi pa je Zagovornik priporočil, naj pripravi oceno potrebnih proračunskih sredstev in poseben investicijski načrt z namenom prilagoditve objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi in s tem odpravi diskriminacijo. Za to naj zagotovi tudi potrebna namenska proračunska sredstva. Pripravi naj tudi analizo možnosti črpanja evropskih sredstev za namene prilagoditve objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi in jo vključi v investicijski načrt, so še zapisali pri Zagovorniku.
STA.