Veselice so na našem območju pravi fenomen. Nekoč so bile center družbenega dogajanja, vmes se je ob besedi »veselica« marsikdo namuzal in raje odšel na rock koncert, danes pa zopet privabljajo množice. Morda je družba zgolj potrebna zabave po »korona« premoru, morda se je miselnost mladih spremenila in so začeli drugače gledati na to slovensko tradicijo.
Kot že ime veselica pove, se na takšnih dogodkih zbirajo ljudje veselega lica. In o temu, da se Kranjci radi zabavajo, je pisal že Valvasor. Veselice so bile skozi čas povezane s krajevnimi praznovanji, bodisi z žegnanji, posvetitvami cerkve, godovi svetnikov. Ob teh praznovanjih so ljudje zaplesali, kaj dobrega pojedli in se malce spočili od dela.
Zametki veselic, kot jih poznamo danes, so se začeli kazati na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Veselice so se začele deliti po tem, kdo jih organizira. V tistem času so se namreč razne skupine po vzoru meščanskih skupin, začeli povezovati v društva.
Ljudje so lahko sprostitev poiskali na gasilskih, lovskih in ribiških veselicah. Veselice so prirejali gostilničarji, odvijale so se ob sejmih.
Bistvo je bilo, da se je zbralo veliko ljudi, da so se poveselili, zaplesali, kaj pojedli in popili. Skratka, vsi so od veselice imeli kaj. Pogosto so bile tradicionalne, na določen datum, morda na dan kakšnega zavetnika. Razen če je bila veselica zaradi enkratnega dogodka, npr. otvoritve nove stavbe ali pa gasilskega doma v vasi, odgovarja Vesna Jerbič Perko, iz Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Vrhunec med obema vojnama
Vrhunec so veselice dosegle med obema vojnama, gasilska društva so namreč takrat rastla kot gobe po dežju, posledično tudi število veselic. Ob vzpostavitvi društev so zbirali denar za gasilsko opremo, mladi pa so si na veselicah izbirali partnerje.
»Ob obilici kmečkega dela in dejstvu, da so ljudje težje potovali oziroma so porabili več časa za to, so bile veselice v bližini zelo težko pričakovane. Se je pa tudi zgodilo, da ravno zaradi dejstva spoznavanja potencialnih partnerjev nekateri starši zlasti deklet niso pustili tja. Poleg tega ni bilo na razpolago različnih medijev, ki so nam danes samoumevni, že radio je bil redkost,« pojasnjuje Vesna Jerbič Perko.
Mladi so se sicer spoznavali tudi ob skupinskih kmečkih delih ob žetvi, košnji, ličkanju lupljenju repe, ko je »likofu« – zaključku del – včasih sledil ples ali preprosto druženje ob petju. Tudi na vasi so se npr. dekleta zbirala v skupinah in pela, pridružili pa so jim fantje.
In če ostanemo pri fantih in se hkrati vrnemo na veselice-ravno na teh so fantje iz različnih vasi včasih tudi pomerili pesti. Na veselicah je, tudi zaradi kakšne kapljice preveč, prišlo do obračunavanj. »Tako, kot so se rodile ljubezni med dekleti in fanti iz sosednjih vasi, so bili tudi obvezni prepiri fantov, ki so drugim hodili v zelje,« dodaja Peter Lesar, poznavalec zgodovine in zbiratelj starih razglednic.
Kot smo že omenili, so veselice zacvetele med vojnama. Pred drugo svetovno vojno pa so družbene spremembe že oteževale organizacijo. Gostilničarji, gasilci ali drugi organizatorji so morali oddati vlogo za podaljšanje policijske ure zaradi veselice.
Bližajoča vojna je hitro izbrisala veselje iz lic. Veselice pa so se kmalu po vojni vrnile. Tudi s tem namenom, da so društva lažje prišla do denarja za nakup v vojni uničene opreme.
Številne veselice v Kočevju
Na Kočevskem so po drugi svetovni vojni odmevale številne veselice. Na primer gasilska veselica v Dolgi vasi in gasilska veselica v »Rozenbrunu« v Mahovniku. Veselice so pripravljali tudi rudarji kočevskega rudnika rjavega premoga.
Ne smemo pozabiti na Oslovsko noč v Mozlju. Veselica se je ponašala z bogatim srečelovom in s spektakularnim prihodom Vilija Resnika in skupine Pop Design, našteva Vesna Jerbič Perko.
Tako kot je obvezen del veselice glasba in jedača, ni nič manj pomemben srečelov. Društva so od nekdaj nagrade zbirala dlje časa, šlo je predvsem za praktične nagrade in z veseljem jih je od nekdaj kupovalo staro in mlado, saj so bile cene dostopne. Nemalokrat so bile prve nagrade različne živali, ovce, zajci, race, odojek, ipd. Po vojni pa so srečneži lahko domov odpeljali kamion drv ali celo fička. Ta veselica pa je prinesla veselje na lica, kajne.