fbpx
E-UTRIP
Featured Kolumna

KOLUMNA: Nazaj v resničnost

Kaj je še dopustno oz. kje so meje osebnega javnega izražanja? Kaj si kot posamezniki lahko dovolimo pri interpretiranju svojih stališč? To vprašanje bi si morali zastaviti prav vsi, tako posamezniki, kot tisti, ki javno nastopajo in nagovarjajo družbo.

»Besede so najbolj nevarno in močno orožje.«

Ljudje smo najbolj inteligentna živa bitja, a s svojimi dejanji pogosto dokazujemo ravno nasprotno. Sočloveku smo sposobni zadati najhujše »rane«, pa če tudi le z besedami. Izgovorjene ali napisane besede so kot metek. Ko so enkrat izražene in dosežejo svoj cilj, ni poti nazaj. Razlogi, zakaj znamo biti tako okrutni, tičijo v različnih vzrokih, kar pa seveda ne opravičuje dejanja.

V današnji poplavi možnosti osebnega izražanja bi se moral prav vsak posameznik vprašati: kakšno družbo soustvarjamo? Ali res lahko zapišemo prav vse, kar se nam zazdi tisti trenutek? Kar zapišemo in delimo s širšo javnostjo, nam lahko čez čas ne bo več všeč. Vendar bo tam ostalo za vedno in je odraz naših dejanj.

Poplava socialnih omrežij, ki nam dajejo možnost sokreiranja njenih vsebin, je povzročila navidezno svobodo izražanja. Zelo hitro nas potegne v vrtinec dogajanja, kar nas lahko naredi odvisne. Počutimo se pomembne, ker smo aktivni del družbenega dogajanja. Toda kje so meje? Postaviti si jih moramo sami. Poskrbimo, da bodo sledi, ki jih puščamo ob izražanju svojih mnenj, odražale spoštljivost do vsakogar.

»Besede iz srca sežejo do srca, besede z jezika pa le do ušes.«

Virtualni svet je v nekem trenutku zamenjal resničnost. Žalostno je, da so naše pozornosti pogosteje deležni hladni ekrani na telefonih in računalnikih. Težko pa namenimo dotik ali toplo besedo sočloveku. Lažje se poistovetimo z virtualnimi življenji tujcev, kot da bi se posvetili bližnjemu.

Dovolj je že majhna pozornost

Vsak človek si želi dotika in bližine. Vsak med nami si želi, da bi bil slišan. Samo malo pozornosti je potrebno, da bi vrnili vero v človeštvo. Niso potrebne velike besede in »glasna« dejanja, dovolj je že majhna pozornost. Poklonimo nasmeh tujcu, pomahajmo sosedu na drugi strani ulice, starejši gospe v trgovini pomagajmo iz zgornje police vzeti željeno. Pristno povezovanje med ljudmi rodi upanje, zaseje radost in gradi mostove. Le trdni mostovi lahko zgradijo močne vezi, ki oplemenitijo družbo. Zdrava družba pa zmore iti skozi prepreke in ob tem ne pozabi na šibkejše. Na tiste, ki se ne znajdejo najbolje v viharju nepredvidljivih sprememb. Bodimo steber trdne družbe ne glede na to, kar nam »servirajo« glasniki informacij. Vrnimo se nazaj v resničnost, kjer bomo soustvarjali pravično družbo.

»Ko bodo ljudje toliko ozaveščeni, da jih bo sram živeti v krivični družbi, bodo začeli zares spreminjati svet.« (Janez Drnovšek)

S.K.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki