Od 15. do 28. Junija sva se tretjič odpravila na kolesarko romanje v Santiago de Compostela v Španiji. Tokrat sva prvič potovala še s petimi romarji, najinimi prijatelji iz Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji. Najbolj znana in obiskana pot je Camino Frances, po kateri sva kolesarila leta 2004, druga najbolj obiskana pa Camino Portugues, ki sva jo prevozila leta 2009. Letos smo se odločili za romanje po Caminu del Norte, ki večinoma poteka po skrajnem severu Španije ob Atlantski obali. Ta potje manj obiskana, ker je bolj zahtevna, a je verjetno najlepša. Sicer do Santiaga vodijo še druge poti: Caminovia de la Plata, Camino Primitivo, Camino Finistera….., najdaljša pa je Camino Sanabres, ki se prične v Sevilli in poteka centralno od juga proti severu Španije.
Iz Benetk smo nameravali poleteti v Bilbao, a je bilo tik pred letom ugotovljeno, da je v pilotski kabini odpovedal del elektronike na računalniku. Tri ure smo čakali v letalu, a ga niso mogli popraviti. Odpeljali so nas nazaj na letališče, kjer smo dobili malico in končno ob 22.30 s peturno zamudo odleteli z drugim letalom proti Bilbau. Problemov pa še ni bilo konec, saj nam je pilot ob polnoči sporočil, da ne moremo pristati na letališču v Bilbau, češ da je ob tej uri zaprto in da bomo pristali na manjšem letališču Vitoria 70 km južneje, od koder nas bodo z avtobusi odpeljali v Bilbao. Tako smo na cilj, namesto ob 20. uri, prispeli šele ob treh ponoči. V hostlu, ki smo ga imeli rezerviranega za prvo noč, smo utrujeni od poti spali vse dopoldne. Začetni zaplet pa nas ni vznemiril, sestavili smo kolesa, naložili torbe in se v sončnem vremenu odpravili na romanje.
Camino del Norte se prične na francosko španski meji v Irunu blizu San Sebastiana, mi pa smo se nanj priključili 150 km zahodneje, v Bilbau, zanimivem in največjem mestu Baskije. V centru kraja je bilo sredi nedeljskega dne zelo živahno. Pestra ponudba dogodkov je privabila veliko turistov, posebno na ploščadi pred znamenitim Guggenheimovim muzejem. Poiskali smo katedralo sv. Jakoba in se apostolu Jakobu na začetku poti priporočili za srečno in varno romanje.
Čeprav se je tisti čas centralna Španija pregrevala v visokih temperaturah, smo mi imeli dnevne temperature od 18 do 26 stopinj, saj je ozračje hladil veter z oceana in nam tudi kar veliko pomagal na poti. Pokrajina ob Atlantiku je zelo razgibana. Številni klanci so nas dvignili nad klife in ponujali čudovite razglede, spusti v zalive ob obali pa vodili v romantične ribiške vasi in večja mesta kot sta Gijon in Santander, do katerega smo si skrajšali pot preko zaliva z ladjico. Čeprav je bil ocean dokaj hladen, si je ženski del ekipe v njem osvežil utrujene noge. Sicer pa so dvigali duha in telo pogledi na neskončno morje in dolge peščene obale, na aleje rumeno cvetočih brnister in hortenzij vseh mogočih barv, na gozdove evkaliptusa… Ob cestah so nas pozdravljale limone, ki so prišle prav za vitaminski napitek. Srečanje s pešci in kolesarskimi romarji iz vsega sveta na sami poti, v počivališčih (albergih) ali lokalih je bilo vedno veselo in prijetno. Marsikomu so bili všeč naši Jakobovi kolesarski dresi, na katerih je lahko vsak prebral, da smo iz Slovenije. Lastnik kolesarske trgovine v Santiagu nas je celo fotografiral za sliko v njegovo izložbo. Domačini so bili povsod ustrežljivi in prijazni, vozniki na cestah pa zelo uvidevni.
Posebno ganljiv je bil zadnji dan našega romanja. V kraju Arzua se namreč združita Camino Frances in Camino del Norte. Od tu naprej so se romarji dobesedno valili v kolonah vseh 40 km do Santiaga. Bilo je ogromno pešcev, posebno mladih, ki so hodili ob naši poti, jo večkrat prečkali, izginili v gozd, pa spet kasneje prišli ob cesto. Po 10 dneh, 700 km in 8800 višinskih metrih skozi Baskijo, Kantabrijo in Asturijo smo zdravi in srečni prispeli v Galicijo. V Santiagu nas je pričakala s soncem obsijana bazilika sv. Jakoba s povsem prenovljenim, sijočim pročeljem. Na trgu pred baziliko smo se v solzah objeli in zapeli našo himno »Pesem camina«. Slovenska pesem in kolesarske Jakobove majice so med množico utrujenih, a srečnih romarjev k nam privabile dva rojaka, s katerima smo navdušeno izmenjali vtise. To sta bila edina Slovenca na naši poti.
Prenočili smo v neposredni bližini bazilike, katere notranjost trenutno prenavljajo. Obiskali pa smo lahko grob apostola Jakoba pod oltarjem in se udeležili sv. maše v Marijini kapeli v sami cerkvi. Romanje smo zaključili v Finisteri, kraju ob zahodni obali Atlantika, ki je pred stoletji za romarje pomenil konec sveta. Od tu so za spomin in dokaz o prehojeni poti domov prinesli školjko kapesanto. Zato je romarska pot po vsej Evropi in tudi pri nas označena z rumeno školjko jakobinko.
Camino je pot, ki te za vedno osvoji, napolni in kliče nazaj, zato se mnogi romarji vračajo nanjo. Tudi midva se bova, če bo le moč in zdravje.
Helena in Franc Štefanič