Flamingi so »in« že sezono ali dve. Tisti napihljivi za na bazen ali morje… pravi flamingi, pa so večni. A srečnežev, ki so flaminge lahko videli v živo, je malo. Privilegij, da so ta rožnata bitja lahko videli na lastne oči, je doletel nekatere prebivalce Cerknice. Na Cerkniškem jezeru so namreč nepričakovano dobili redek obisk: velike plamence oziroma flaminge.
Po navedbah očividcev jih je prišlo šest, dlje časa pa sta se na jezeru zadržala dva flaminga. »Pri nas so se ptice ustavile za dan ali dva, zato da si opomorejo pred nadaljevanjem poti. Najedle so se, odpočile in kmalu bodo odletele dalje,« sporočajo iz Notranjskega regijskega parka.
Plamenci se sicer raje držijo svojega toplega doma in niso selivke, se pa, tako kot večina ptic po zaključeni gnezditveni sezoni radi razgledajo naokoli. V Slovenijo priletijo kar vsako leto, a v zelo majhnem številu. Očitno jim odgovarjajo Sečoveljske soline, saj so jih tam opazili največkrat.
Na Cerkniškem jezeru niso bili prvič
Po podatkih cerkniških ornitologov je veliki plamenec to območje obiskal le enkrat, in sicer decembra 2014. Po neuradnih podatkih pa so dva flaminga na Cerkniškem jezeru opazili tudi lansko jesen.
Da flamingo zaide v notranjost celine, je izjemna redkost. Gre namreč za vrsto ptice, ki raje gnezdi ob morju. V plitvinah išče hrano, kjer s svojim značilnim kljunom brede po blatu in iz njega pobira drobne živali in alge. V pomoč pri precejanju vode so plamencu posebne dlakaste ploščice v kljunu in grob jezik. V Evropi sicer gnezdi približno 50 tisoč parov teh ptic, največ jih je v Franciji. Se pa počasi širijo tudi v druge sredozemske države. Tudi v Italiji gnezdi na več mestih.
Flamingi so nenapadalne, celo plašne živali, zato jih je treba ob morebitnem srečanju pustiti pri miru in se jim ne približevati. “Hraniti se jih tudi ne da, saj nimamo nič, kar bi jih zanimalo,” je povedal ornitolog Tomaž Jančar.
Vsi plamenci niso v barvi plamena
Ime plamenec oziroma flamingo izhaja iz portugalske in španske besede » flamengo« ali »barva plamena«. Tudi znanstveno ime te ptice je Phoenicopterus, kar iz grščine prevedemo v » krvavo rdeče perje«. V zgodnji življenjski dobi imajo mladiči belo do sivkasto perje in značilno barvo dobijo šele, ko se hranijo z algami in rakci, ki so polni barvila. Na oddaljenih eksotičnih obalah so plamenci močnih barv, saj tamkajšnji rakci vsebujejo več oranžnega barvila.