fbpx
E-UTRIP
Featured Kočevje Novice Občina

DSO Kočevje: »Čeprav sem že stara, zaprta nisem bila«

Ena od institucij, ki je v času korone najbolj na udaru, so zagotovo domovi za starejše. V času najhujše krize smo poslušali, kako svojci svojih ostarelih družinskih članov niso videli tudi po mesece. Starejši namreč predstavljajo najranljivejšo skupino, zato so se domovi za obiskovalce zapirali. Za zaprtimi vrati so za stanovalce skrbeli izmučeni zaposleni, ki so zbolevali tudi sami. Dolgo je v domovih vladal strah. Z vprašanji, kako so preživeli to izredno stanje, smo se obrnili na kočevski Dom starejših občanov. Povabili so nas na obisk. Pred vhodom zaposlena preveri obvezen pogoj PCT. A ob vstopu v dom se ne čuti, da je za stanovalci težko obdobje. Pozdravi nas veselje, smeh in ne glede na vse-viden optimizem.

»Ko smo bili zaprti ni bilo lepo,« je iskrena Julka. »Čeprav sem že stara, zaprta nisem bila. Dva meseca v sobi… bilo je težko. Če greš vsaj do avtomata za kavo, je že lažje,« pove stanovalka. Sicer zgovorna gospa, o koroni ne govori rada. To nam pove že takoj na začetku, ko ji pojasnimo namen našega obiska. Vseeno nam zaupa, da si je čas tiste najstrožje karantene krajšala z branjem knjig, sedela pred oknom in gledala proti Šeškovemu domu, pove v smehu. Bili so težki časi, a zdaj je bolje »kot vidite, preživela sem,« hudomušno pripomni.

V Domu starejših Kočevje, nas pozdravi tudi Tatjana Dulmin. Sprva je v domu delala kot prostovoljka. Ravno v času, ko je bilo v domu najtežje, ko je bilo kader skorajda nemogoče najti, se je tam zaposlila. »Mi smo se trudili, da ne bi čutili tega dogajanja, ki se je odvijalo. Kljub vsemu, jim je bilo hudo, kot slišite. Smo jim pa ves čas omogočali socialne stike vsaj preko videoklicev, kar se je dalo. Ampak to vsekakor ne nadomesti stike s svojci,« se Tatjana zaveda stiske.

Stanovalki Julka in Sonja z zaposleno Tatjano.

»Težko jim je bilo razložiti, zakaj se ne smemo objemati«

V domovih za starejše živijo ljudje vajeni vsega, vojn, sprememb političnih sistemov, polni osebnih zgodb in izkušenj. Kljub temu jih je epidemija pretresla. »Zato, ker je ta bolezen bila neznanka. Težko jim je bilo razložiti zakaj se ne smemo toliko družiti, objemat. Oni imajo zelo radi objem, stisk, toplino-zdaj tega ni več- to je bilo težko razložit, razumeti.«

Takrat so se veliko pogovarjali, pojasni zaposlena. Trudili so se jim pojasniti zakaj so kar naenkrat ostali brez stikov s svojci, zakaj so kar naenkrat ostali brez vse svobode.

»Poskušali smo jih zaščititi, po drugi strani pa smo se postavili v vlogo svojcev in se zavedali v kakšni stiski so svojci, ko niso mogli do njih,« nadaljuje Tatjana. Tudi sama v času prvega vala epidemije očeta ni videla štiri mesece in zato čuti obe strani.

Tako kot je bila velika stiska stanovalcev in svojcev, stiska med zaposlenimi ni bila nič manjša. Nad organizacijo doma bdi direktorica Lidija Vardijan, ki nas sprejme v svoji pisarni.

»Bilo je zelo hudo. Nismo imeli delovne sile in velik problem jo je bilo najti,« se spominja Vardijanova.

Direktorica doma iskreno o tem, da so se v epidemiji pokazale vse anomalije sistema.

»Mislim, da so domovi v tej državi najbolj nastradali. Od nas so terjali rdečo cono. Mi imamo še vedno 12 praznih mest. Povrnejo nam standard dvoposteljne sobe, kar še zdaleč ni to kar bi moralo biti. Govorim o tisočih evrih izgube, ki nam jo ne morejo povrnit. Dom je na trgu. Mi nismo tipični porabniki proračuna, 30 odstotkov sredstev dobimo iz naslova zdravstvene zavarovalnice, ostalih 70 odstotkov pa stanovalci sami plačajo,« direktorica dodaja, da so se tukaj pokazale vse anomalije sistema, ki se že 40 let ni spremenil.

»Govorimo o tisočih evrih izgube«

Da dihajo na škrge in da so v špici epidemije delali z zadnjimi atomi moči, je opozorila tudi varuha človekovih pravic. »Dati bolničarjem, negovalcem nekaj malega višje plače, še zdaleč ni rešen problem,« pove direktorica in dodaja, da si vsak zaposleni zasluži večjo plačo, vključno z njo. Opozarja, da je sistem zastarel in da je epidemija to razgalila v vsej luči.

Zaposlenim je bilo težko tudi iz tega vidika, ker imajo doma svojce in so se bali, da bodo okužbo iz dela prenesli domov. Hkrati so se bali, da bi bili oni tisti, ki so prinesli okužbo med stanovalce.

Stanovalci niso smeli občutiti kakšna organizacija je bila potrebna, da so dobili zgolj kosilo

V času zaprtja države so se trudili stanovalcem omogočiti kar se da normalno življenje. »Nabavljali smo jih potrebščine, kontakte so imeli preko telefona. Tudi mi smo obveščali svojce.« Ves čas so imeli omogočene stike svojcev in stanovalcev, ki so bili hudo bolni.

Kdaj pa kdaj je prišlo tudi do kakšnih trenj, prizna direktorica. »Imamo različne poglede na testiranja. Gospa se ni želela testirati, ni bila cepljena, želela pa je k mami. In bilo je potrebno sklenit kompromis.«

Večina stanovalcev je sicer cepljenih, pred cepljenjem pa so z njimi potekali pogovori, doda direktorica. »Podobno je pri zaposlenih, nekateri to odklanjajo in nimaš kaj.«

»Zame je bilo kot nekakšno vojno stanje«

V špici epidemije, ko so se zapirale šole in ostale dejavnosti- ironično-nikakor niso dobiti delovne sile, niti prostovoljcev. »S tem smo se morali ukvarjati, namesto, da bi bilo odrejeno. Zame je bilo kot neko vojno stanje. Klicala sem tudi po cele noči, še največ sem se dogovorila z Zbornico zdravstvene nege.« Ljudje, ki bivajo v domu, niso smeli občutiti kakšna organizacija je bila potrebna, da so na primer dobili zgolj kosilo.

Pred vsako pomembno odločitvijo se je direktorica posvetovala tudi s stanovalci, oziroma njihovimi predstavniki. »Tudi pred zaprtjem smo se z njimi pogovorili. Želeli so, da se dom zapre, dvakrat so oni dali pobudo, da se zapremo in da počakamo kaj bo.«

Pobudo, da se je dom zaprl so dali stanovalci.

V času zaprtja so jim znotraj mehurčka organizirali razne aktivnosti, delavnice, koncerte in tudi modno revijo. »V večini so bili stanovalci ves čas zaprtja države in domov, zelo potrpežljivi, strpni,« doda.

Seveda pa so kdaj tudi izrazili svoje nezadovoljstvo. In se, tako kot vsi, spraševali kdaj bo tega konec.

m.l.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki