Po možganski kapi in okrevanju pred petimi leti je prometna nesreča v večernih urah dvajsetega oktobra lani, pred hrvaškim Karlovcem, na glavo postavila življenje 55-letnega upokojenca slovenske vojske Stanislava Pelca. Po večmesečnem okrevanju je zmogel znova v svojo bližino priklicati zvestega, pravzaprav najljubšega prijatelja, dveletnega mešanca pasme bokser, Mikija. Kuža, ki na pogled rahlo zbuja strah, naj bi se pred tremi tedni ob vznožju Stojne, ko ga je gospodar umival na Rinži, zapodil v mačko, ki naj bi tja prišla iz bližnjega zavetišča za najdene živali, in jo hudo poškodoval, pred kratkim naj bi se spravil tudi na kokoši, trdijo v temu društvu, njegovi prijatelji pa v to dvomijo, če pa bi se to res zgodilo, naj bi bila to zgolj posledica igrivosti, obžalujejo. So pa osupli ob govoricah, da so v društvu šli tako daleč in pohiteli s prijavo oziroma predlogom, naj mu odvzamejo Mikija. »O tem slišim prvič, mi sicer ukrepamo skupaj z inšpekcijo in policijo,« je dejal Dušan Zvodnik iz zavetišča v Trebnjem in dodal, da so pred dnevi zaradi suma kršitev po Zakonu o zaščiti živali, v Staremu Logu pri Kočevju odvzeli sedem psov različnih rasti.
“Miki je ubogljivo bitje.”
»Večkrat seveda na vozičku po asfaltni cesti, saj nimam ravnotežja, da bi samostojno hodil, z Mikijem zavijeva s smeri Mahovnika, mimo Rinže do Rožnega studenca. Rad se namaka v vodi, tisti dan sem ga hotel skopati. Verjetno je kje v bližini začutil mačko in se mi iztrgal. Če bi videl namero, da naj bi jo napadel, kot sem kasneje izvedel, bi, čeprav kot vidite težko govorim, po svoje nekako zakričal, on pa bi se zanesljivo vrnil. Je namreč ubogljivo bitje,« Stojan pokaže na psa, ki se je za nekaj časa vrinil v družbo dveh njegovih prijateljev in se prepustil čohanju, potem pa se je leno, ne da bi v poldrugi uri pomenkovanja sploh zalajal, umaknil v senco domačega dvorišča. »Po Mahovniku je videti več mačk, ki švigajo sem in tja. Očitno uidejo iz zavetišča, nekatere so kasneje tudi povožene. Pes, če trdijo, da naj bi jo zadavil, ni šel v zavetišče, mačka se je prikradla k njemu. Po moje je sedaj nečloveško valiti krivdo za to na Staneta, ki so ga s strani društva celo grdo zmerjali. »Lepo vas prosim, itak ima težave z zdravjem in ga sedaj nekdo obsoja,« ga je v bran vzel sotrpin, prav tako bolnik po kapi, ki ni želel, da se omenja njegovo ime, še enkrat potrdil, da to drži kot pribito, kar je povedal in za slovo pomahal druščini.
Za Stanislavom sta hudi življenjski preizkušnji
Že od najstniških let sta v verigo prijateljstva vklenjena Stanislav in someščan Sandi Leskovšek. »Ko mi je povedal, da se nekaj plete v zvezi z njegovim Mikijem, sem prišel pomagat, da bi ga bolje razumeli. Za njim sta namreč hudi življenjski preizkušnji,« Sandi sooblikuje pogovor. Pravi, da je imel prijatelj prej psico, ko je ta poginila, je obdržal mladička. Z njim redno hodi na sprehode, kadar tega ne zmore, mu pomagajo drugi prijatelji. Še posebej zadnjega pol leta, ko se je Stojan zaradi poškodbe hrbtenice dolgo zdravil.
Miki sploh ni agresiven pes, njegova pokončna drža sicer vliva strah, po drugi strani pa otroci po njem lahkotno plezajo. »Priznati moram, da doslej še nisem slišal niti enega odtenka njegovega lajanja. Nase opozori tako, da se kot družabno bitje rad postavi med ljudi. Bolj agresiven je moj »pudelj«, ki sitnari in včasih tudi grize, pa če se malce pošalim, je tak tudi sam Stane prej, kot njegov Miki. Z mačko sta se verjetno igrala, ko naj bi ta začela bežati, se je vanjo zapodil,« dogodek, ki se je (ni) zgodil, opiše Sandi. Spomnim se, da je Miki, ko se je gonil, sicer tudi pobegnil čez noč, tako kot pač vsak pes, trdi tudi Stanislav, da pa ga spušča nalašč, kot mu očitajo, pa ne drži. Možno je, da je kakšno kuro napadel, vendar se morebitni oškodovanec ni javil, čeprav naj bi ravno on društvu prijavil Mikija, ki ga videva z gospodarjem ob sprehodih mimo Mahovnika.
Spuščeni psi zbujajo strah v ljudeh
»Tega psa zelo dobro poznam, lahko rečem, da je prijazen, ni napadalen. Je mlad, poln energije, ko zagleda mačko obnori, tudi kokoši rad preganja, kar je značilno za vse živali, ko začutijo dominacijo nad drugo vrsto. Je pa poglavitna težava v tem, da ga gospodar spušča zvečer in tako tava daleč naokrog, tudi do Dolge vasi je že prišel. Pes pa, ko nima skrbnika ob sebi in ni na povodcu, preprosto zbuja strah, nevaren je,« razloži Minka Plešnar, koordinatorka v kočevskem društvu za zaščito živali. Preganjanje mačke po kočevskem polju se je končalo tako, da ji je poškodoval čeljust in zobe, od zadaj pa jo je ogrizel. Minka pove, da je raztrgal tudi kokoši. Zaradi vsega naštetega, je društvo podalo predlog za odvzem psa. Stojan in prijatelja verjameta, da to ni res in da bi bila to huda kazen, saj je Miki Stanislavu pravzaprav predvsem terapevt in ga zaradi trajne bolezni potrebuje vsak dan. »Kot slovenski vojak sem bil na treh mednarodnih misijah, v Afriki in na Cipru,« Stanislav pokaže fotografije, veliko jih je tudi na motorjih, ki ju s Sandijem povezujejo že od rosnih let. »Se spomniš, kolikokrat sva letela s sedla na travnike in cesto in ostala cela,« se Sandi ozre proti Stanetu. »Seveda,« mu pritrdi prijatelj, ki po kapi težko premika desno roko, prizadet je tudi pri govoru.
Takrat se je invalidsko upokojil, lanska nesreča nedaleč od slovenske meje mu je zadala še hujše zdravstvene težave. V nesreči je imel tudi nekaj sreče, saj je po padcu čutil noge in se lahko premikal. Po operaciji v Zagrebu je v Ljubljani na Soči sledilo daljše zdravljenje (okrevanje). » Da bi mi odpeljali Mikija … Hm… Kakšnemu novemu (usodnemu) stresu se zagotovo ne bi mogel izogniti,« se mu utrga kruta misel.
(mgć)