Gost prvega letošnjega pogovornega večera v skednju Škrabčeve domačije v Hrovači je bil kirurg prof. dr. Uroš Ahčan, nekdanji predstojnik oddelka za plastično kirurgijo in opekline na UKC v Ljubljani, ki uvaja v veščine kirurškega poklica specializante in študente ljubljanske Medicinske fakultete ter obravnava pacientke in paciente tudi na zasebni kliniki Juventina. Ob tem širi vednost o plastični in estetski kirurgiji ter zdravniškem poklicu s pisanjem in nastopanjem. Na pogovoru z Vesno Milek, pred velikim številom obiskovalcev, je predstavil svojo knjižno uspešnico “Skalpel”. Vodja ekipe, ki je pred prispevala k ugledu ljubljanskega UKC z inovativno 3D rekonstrukcijo dojk z mikrokirurško tehniko, je zaradi stagnacije zdravstva v Sloveniji nesrečen, saj razmere ponižujejo paciente in preusmerjajo zdravnike drugam.
Urediti pogoje in sistem
Poleg razmer v zdravstvu se je dotaknil tudi napovedane stavke zdravnikov in zobozdravnikov do preklica. »Stavka je za vse slab izbor. V mojih očeh, in če gledam kolege, pri tem ne gre za ureditev plač, ampak za ureditev pogojev in sistema, kar je bistveno bolj pomembno kot nekaj sto evrov več na računu. Zdravniška stavka bi morala biti postavljena v smislu, ali si želite imeti obravnavo dve minuti na pacienta. Zdravniki bi zagotovo odgovorili odklonilno. In tudi pacienti. Njihov odgovor bi bil, želimo si obravnave najmanj 15 minut. Problemi so torej zelo veliki in zahtevajo najprej iskren pogovor in analizo ter veliko dela tako ekonomistov kot tudi zdravnikov, politikov za postavitev temeljev novega zdravstvenega sistema«.
Kirurgija je način življenja
Na operacijski mizi vrača podobo od nesreče oziroma bolezni prizadetim ali izpolnjuje željo po lepšem videzu. Pomisleke o smiselnosti utiša z resnico: vsakdo želi zjutraj v ogledalu uzreti najlepšo verzijo sebe. Med svoja najvišja načela je postavil odgovornost. Kadar je v dilemi, ali bi ustregel pacientovi želji, se vpraša, ali bi to, kar si pacient želi, naredil svoji ljubi osebi. Instant kirurgijo, ki jo usmerja medicinska industrija, zavrača. »Živimo v čudnem svetu, vse globlje zahajamo v napačno smer,« pravi in poudarja, da sta lepota in nežnost družbena globalna problema. V knjigi je neprizanesljiv do samega sebe in lastnega perfekcionizma, ki je povezan z lepoto. Diktatura lepote na eni strani, spletno sramotenje tistih žensk in tudi moških, katerih obraz kaže zelo ponesrečene lepotne operacije, pa na drugi strani. Ko govorimo o lepoti, je veliko sprenevedanja. Treba je povedati, da vsi, ki se pogledamo v ogledalo, si želimo v njem videti najlepšo podobo samega sebe.
O hrepenenju po brazilskih zadnjicah
»Če bi bil estetski poseg popolnoma zanesljiv brez zapletov, neboleč in brezplačen, kdo se ne bi odločil zanj? A prihaja do zapletov. V tej knjigi govorim tudi o tako imenovanih psihopatih, ki kljub temu, da imajo strokovno znanje, imajo nizka moralna in etična načela,« poudarja. Lotevajo se posegov, ki ne izboljšajo videza, predvsem pri silikonskih vsadkih za povečanje prsi ali ustnic. So ljudje, ki bi radi vstavili silikonske vsadke v zadnjico, kar Ahčan odsvetuje. Ko govorimo o brazilski zadnjici, mnogim padajo v oči 1,70 cm visoke nasmejane ženske, temne poti. S polnimi ustnicami, belimi zobmi na karnevalih, ki so v ritmu sambe ojačale mišično zadnjico do te mere, da so videti perfektne. Silikonsko polnilo na zadnjici ni alternativa vadbi in sambi brazilskih manekenk, ampak je nekaj povsem izumetničenega in napačnega. Žal nekateri kirurgi ne upoštevajo genetike in – v primeru Brazilk – tradicije, ampak to, kar zahtevajo stranke iz večinoma imenovanega sveta lepote. »Estetski kirurgi smo, ali pa bi morali biti, v prvi vrsti poslušalci in svetovalci. In naredimo to, kar bi naredili sami sebi,« je moto, ki se ga Ahčan drži ves čas svoje bogate in plodne kariere.
Počasi nas prehitevajo, a tega nočemo videti (vedeti)
Glede plastične kirurgije nasploh, je primerjal, nas prehitevajo po levi in desni, tudi v Turčiji, na Kitajskem ali v Katarju, kjer imajo celo kliniko za sokole in je veliko bolj opremljena kot vsaka naša bolnica. »Na zahodni svet, katerega del smo sami, smo ponosni in si mislimo, kaj vse imamo in kdo smo, v resnici počasi zaostaja na vseh področjih, tudi v zdravstvu. Na Kitajskem so me peljali v bolnišnico, ker imajo 23 bio printerjev. Vzamejo delce tkiva, jih v laboratoriju množijo, s 3D tiskalniki pa v nekaj minutah natiskajo celo obrobje nosu,« je bil skoraj presenečen nad pristopi. »Govorimo o javnem ali zasebnem zdravstvu na teh celinah, državah, je bilo vprašanje moderatorke večera? »Govorimo o sistemu, strategiji, ki je dobra,« je odgovoril Ahčan. Je kombinacija obojega, ki funkcionira in se ne izključujeta. Pri nas kot, da napenjamo mišice in se držimo pregovora, da ne damo priložnosti nikomur. In se pogosto sprenevedamo,« je bil iskren. Še bolj pa, ko je povedal: »Vemo, da se številni naši politiki, ki imajo denar, zdravijo v tujini. Če sem odkrit, tudi jaz razmišljam, da si bom plačal zavarovalnico in se zdravil v tujini, ker v sistemu, kakršen je, ki je zaradi opremljenosti, razvoja v znanost in inovativnih možnosti vedno slabši, se bojim, da ne bom mogel več najti primernega zdravnika, ki bi me pozdravil popolnoma enako kot v svetu«.
Birokracija, predpisi
Naše zdravstvo hromi tudi birokracija, čudni predpisi. »Pred kratkim sem moral zavrniti sedem pacientk iz balkanskih držav za z mikro kirurško rekonstrukcijo dojk po operaciji, ker nimamo urejenih pogodb za samoplačnike v Kliničnem centru. Zdi se mi, da vse naprej funkcionira po vzgledu nesposobnih ljudi, polnih kompleksov, ki jih zdravijo na različnih ministrstvih, po uradih, ker imajo moč besede in pogosto s preglasovanjem sprejemajo odločitve,« je bil Ahčan iskreno odprt.
(mgć)