E-UTRIP
Featured Kočevje Novice Zanimivosti In zabava

Srčno si želi, da bi delal, a mu zdravje pri dvajsetih križa načrte

Maj Marinč, iz Dolge vasi pri Kočevju, je po končani osnovni šoli obiskoval triletno mizarsko šolo v domačem kraju, a je ni naredil. Bolj uspešen je bil v programu obdelovalec lesa, njegovi izdelki (univerzalne klopi in mizice), ki jih je te dni razkazal prijateljem, se ponašajo z obliko, dizajnom in natančnostjo mojstrske roke.

Sošolci so ga imeli radi tudi takrat, ko ni mogel z njimi preteči določene razdaljo pri uri športne vzgoje, hrib je bil zanj prava mora. Šibkost nog, ki so ga izdajale, še posebej pa, da pljuča ne dobijo dovolj zraka, je sicer začutil že kot kratkohlačnik. Zaradi načetega zdravja, srčnega popuščanja in astme pri dvajsetih ne more dobiti stalne službe. »Nočem, da bi bil celo življenje priklenjen na socialno pomoč – ta trenutno znaša 280 evrov na mesec – in uganjal neumnosti z alkoholom ali bog ne daj, z mamili, ki jih je tudi v Kočevju kolikor hočeš. Sebe vidim v stalnem in ne priložnostnem delu, a osem ur stoje ne zmorem. Kolki se mi preprosto povesijo, bolečine čutim v hrbtenici, težje diham in se utrudim. Da so nekateri moji vitalni organi resno ogroženi, so zdravniki ugotovili pred dvema letoma, ko mimogrede svojih težav nisem obešal na veliki zvon, tudi ne na praksi pri delodajalcu. Nihče mi namreč ne bi verjel, da sem pri teh letih že sesut,” pravi.

To dokazuje tudi kup zdravil, ki jih redno jemlje, da je sploh še živ. Ni treba biti matematik, da ugotoviš, kako je nemogoče shajati s tako nizko socialno podporo, težje pa mu gre preračunavanje, kako staršema v kratkem vrniti po 200 sposojenih evrov. Pravi, da za to ne bo prosjačil babice in dedka, pri katerih sicer živi.

Uspešno opravil vozniški izpit za motor in avtomobil

»Nekaj časa sem za zasebnika vozil kombi do Prekmurja in za volanom ostal po 12 ur. Želel sem si, da bi v kabini zdržal cel dan, a se ni izšlo. Ko sem ugasnil motor, me je trgalo, komaj sem se premikal. Rabil sem daljši počitek, da sem si opomogel,« razlaga. Izpit za motor je naredil pri 16-ih, za avtomobil dve leti pozneje. Brez popravnega, se mu zasmeji, je šel skozi ti dve oviri. In od takrat zmerno, pridno nabira kilometre na način, ki je za nekatere morda moteč.

Najraje se sprošča ob urejenem kalu v Spodnjem Logu

Maj je nemirna, hiperaktivna duša, ki preganja samega sebe. Včasih ga prime, da bi vozil celo noč. A ne daleč, da ne bo pomote. »Moja točka sprostitve je zelo lepo urejen kal v vasi Spodnjem Logu, dvajset kilometrov od Kočevja, proti Beli Krajini. Božji raj, ki mi ga je priporočil sošolec. Dobesedno sanjam, da bi tam kupil starejšo hišo, ki sem si jo ogledal in že bil v stiku z lastniki ter jo obnovil zase in tako začel življenje na samem. Denar bi že našel,« je prepričan Maj, sicer zelo zgovoren in prijazen mladenič.

»Lažji motor sem imel pri sedemnajstih. Enkrat sem ob Kolpi trčil v srnjaka, brez večjih posledic, le rokavico sem ob padcu strgal. Drugič sem jo odnesel z opornico na roki, ko me je pri Kočevski Reki oplazil »grajfer« z drvmi. Razbiti motor sem prodal in kupil starejši džip. Od kje denar, zagotovo zanima mnoge? Ob ločitvi in prodaji premoženja sta mi starša podarila nekaj tisočakov. To je vse moje premoženje.

Policisti ga neprestano ustavljajo

Ja, križi pa so (bili) s policijo. Prvi dan z izpitom v žepu za avtomobil so ga možje v modrem trikrat ustavljali, enkrat je tudi pihal. Od takrat, v dobrih dveh letih in pol, je na mušici zgolj kočevskih policistov, ki so ga kar 35-krat – pokaže ustnike – testirali na prisotnost alkohola v krvi. Ponoči so mu z lučjo svetili v oči, češ, da naj bi bil zadet od mamil, in so preverjali. Na patrulje je naletel ob kontroli prometa, večkrat pa so peljali za njim, včasih tudi, ko je stopil z dvorišča na cesto. Morda gre nekomu na živce, če ponoči rine od doma, drugi verjetno sumijo, da prevaža begunce.

“Nikoli nisem napihal, nikoli nisem vozil čez dovoljeno mejo, nikoli niso pri meni nič našli, nikoli nisem nobenega prevažal, nikoli nisem pil in hodil po žurkah,” je Maj še kako ponosen na svoj nikoli.
Razkril nam je še en svoj hobi. V prostem času z detektorjem za kovine išče po Kočevskem Rogu kovance, železo, ostanke druge svetovne vojne in se drži pravil, da ne rine na območja arheoloških najdb. Veliko bere in preučuje zgodovino kočevarskih vasi. V gozdu se, pravi, tudi ponoči brez baterije počuti bolj varnega kot med množico po razsvetljenem Kočevju.

Najraje posluša balkanski turbo folk

Glasba je njegova stalna spremljevalka, in sicer (izključno) balkanski turbo folk: Šaban Šaulić, Sinan Sakić, Mile Kitić, Miroslav Ilić, Dragana Mirković, skupina Južni veter … so zakon, kot pravi, in večkrat sosedom trgajo živce. Tako kot na rojstnem dnevu ob 20-letnici. S prijateljem sta jo praznovala, brez kozarca alkohola, z ognjemetom in »narodnjaki«. Nekdo je poklical policijo, ki naju je popisala in hkrati voščila, pred odhodom pa je patrulja dejala: »Pirotehniko spustita v luft in pol dajta mir! In sva, tako kot vedno,” Maj pritrdi.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki