Na sončni vzpetini, ob cesti, ki se s kočevskega polja izpod Lovskega vrha dviguje proti Koprivniku, je med stoletna sadna debla ujeta razpotegnjena vas Onek. Je ena izmed številnih na Kočevskem, ki je po odhodu staroselcev, kočevskih Nemcev spomladi leta 1941, ostala prazna. Po vojni so jo, tako kot skoraj vso podeželsko Kočevsko, poselili, kruh je družinam prišlekov na mizo dajala predvsem govedoreja in kmetijska dejavnost, nekaj moških je denar služilo s težaškim delom v gozdu.
V vasi je v šestih hišah do začetka 70-ih letih prejšnjega stoletja živelo več kot sto duš. In tudi številni otroci, ki so od leta 1959 pa do 1966 obiskovali tamkajšnjo podružnično šolo.
S sanmi z Lovskega vrha
Na čebljanje kratkohlačnikov ne le v šolskih klopeh, obujanju spominov, ki so še danes zelo živi, na zgodbe oneške mularije, ki ni imela prostega časa, saj je bila po koncu pouka vprežena v opravljanje skoraj vseh hišnih del in še marsičem, je beseda tekla ob že šestem srečanju nekdanjih oneških šolarjev.
Toni Kolarič, ki je letos prevzel vlogo organizatorja snidenja, ki se je po krajšem ogledu Kočevja v popoldanskih urah nadaljevalo na Oneku, je pred obiskom Lovskega vrha živo opisal zimski čas, ko so otroci od tam zgoraj na saneh in večinoma doma ročno narejenimi »mučmi (če bi se jih sploh lahko tako imenovalo) igrivo vijugalo proti vasi.
»Nepozabne so bile zimske radosti, ko je Kočevsko dva ali tri mesece okoval »jekleni« mraz, snega pa je bilo do višine polovice hiš. Poletja smo preživljali pravljično v igri, seveda smo morali po svojih močeh vedno biti »pri roki« staršem, da bi jim pomagali bodisi pri paši, delu na poljih, v hiši… kolikor smo pač lahko,« se spominja Toni.
Cilka jih pozna še »iz plenic«
Pomenkovanje znancev se je nadaljevalo ob sprehodu mimo gostih stoletnih debel hrušk, jabolk in sliv, proti šolski stavbi, nad njo pa še do hiše Cilke Komat, čile 87-letnice, ki »šolarje« pozna še iz časa, ko so bili vsi po vrsti v plenicah. »Gledam jih, še do včeraj so bili otroci, danes pa mnogi dedki in babice. Kaj nas vse tako neusmiljeno nekam premika,« se je Cilki utrgala misel. »Hiše so sezidane na državni zemlji, po vojni pa je, tako kot v vseh vaseh, iz katerih so odšli Kočevarji, zaživela kmetijska dejavnost. Priča temu je zgoraj propadajoči hlev, tudi nekoliko nižje so bili razsuti manjši objekti,« je v to smer kazal Janko Česnik.
Šolsko igrišče je prekrila trava, tudi prostor blizu, kjer je stal nek drugi objekt, cesta proti Koprivniku, ki je sedaj za vasjo, je bila svoj čas speljana kar čez Oneške parcele,« so se vrstili spomini. » Le dve hiši sta bili od takrat sezidani,« ju je pokazala Nevenka Josić.
Dragico je Janko dajal z lesnim ravnilom
Sicer je imel vsakdo izmed 22-ih šolarjev za povedati svojo žlahtno zgodbo iz obdobja odraščajočih, brezbrižnih let. Tudi Dragici Česnik, ki je sicer pred šestimi leti zaorala ledino vsakoletnih srečanj, spomini niso zbledeli. » Še danes vidim debla, ki so se šibila pod težo rdečih in rumenih sadežev. Pomoč pri nabiranju je bila pravzaprav naša igra, enako tudi pri opravilih na njivi, s studenca smo nesli vodo, fantje so nam kot vedno nagajali, dekleta pa smo se znala postaviti v bran, češ, poglej, kako je tisti smotan. No, sošolec mi ni in ni dal miru in me je včasih po tazadnji s tistim dolgim lesenim ravnilom pritisnil. »Oj, ti smotko,« sem mu odvrnila. »Zakaj me tepeš?« »Zato, da me ne boš, ko boš moja žena, nikoli kregala,« je rekel,« se je Dragici smehljaje razvezal jezik.
Besed pohval so bili deležni vsi podeželski učitelji, tudi učiteljica Janša in zadnji učitelj Novaković. Bila sta zelo stroga, pravična, priljubljena in razumevajoča do vseh vragolij.
Sčasoma so se oneške družine večinoma preselile v Kočevje, v podružnični zidani učilni so danes pritlični prostori prazni, v zgornjem pa je stanovanje.
(mgć)