Nina Osenar Kontrec, manekenka in voditeljica, je dolga leta prav žarela na slovenski medijski sceni. Njen iskren smeh in nasmeh nista dala slutiti, da bo njeno življenje zavilo v drugo smer. Za nekaj let je poniknila iz javnosti. Oktobra lani se je vrnila na sceno in vodila Slovensko popevko 2022. Ob vrnitvi je razkrila, kaj se je dogajalo v njenem življenju – borila se je s sindromom kronične utrujenosti z mielgagičnim encefalitisom. »Nisem ga mogla uspavati, nisem ga mogla dvigniti v naročje. Kaj dvigniti? Niti figurice človeka se nisem mogla prijeti v roke. Tako brez moči sem bila, da naslednji dve leti z Dejanom skoraj nisem bila sposobna spregovoriti besede,« v knjigi ‘V objemu življenja – Resnična zgodba o ljubezni’ razkriva naša sogovornica. Najtemnejše trenutke življenja je strnila v 400 strani dolgo knjigo, ki jo je na nek način osvobodila.
Spregovorili ste o temi, ki je še vedno tabu. Ljudje sočustvujejo s posamezniki, ki zbolijo na primer za rakom ali doživijo kap. Ko pa se pojavi bolezen, o kateri se ve premalo, se marsikdo znajde v dvomih. Kdaj ste sami spoznali, da nekaj ni v redu, in kako se je okolica odzvala v začetni fazi?
Uf, ja, zelo težko je to za okolico. Izjemno težko je sprejeti najbližjim, da si obnemogel, da pravzaprav loviš življenje za rep, da si nesposoben skrbeti zase, kaj šele za svojega otroka, diagnoze pa nimaš. Ta podpora s strani zdravnikov bi bila v mojem primeru resnično izjemnega pomena, a je žal ni bilo.
Zato sva z Dejanom zelo hitro ugotovila, da bova mogla na težki poti do ozdravitve sama poiskati, kaj mi bo pomagalo, da bom najprej sploh ostala, kasneje vstala in morda nekoč celo spet stala na odru. Vse, kar sva našla na spletu, ko sva končno moje srhljive fizične simptome umestila v neko smiselno diagnozo, pa je pričalo, da bom mogla ležati ne samo nekaj tednov ali mesecev, ampak nekaj let, da bom lahko ozdravela. In sprejeti to že v samem začetku je bilo zelo težko. A vsaj neka luč na koncu tunela je obstajala. Poučila sva se, ko sva prebirala raziskave izjemnih tujih zdravnikov, ki raziskujejo in zdravijo sindrom kronične utrujenosti že več desetletij, da je ozdravitev možna, da se sicer celo 50 odstotkov ljudi nikoli ne pozdravi. Odločila sva se, da spadam v tisto polovico ljudi, ki ozdravijo.
Vaše težave so se začele po rojstvu otroka. Menite, da se dovolj govori o resničnem materinstvu in da ni vse tako idilično, kot se morda zdi po družbenih omrežjih?
Veste, materinstvo je nekaj najlepšega, kar se je v mojem življenju zgodilo. Porod je bil božanska izkušnja, in tudi knjigo začnem z rojstvom mojega Marlona. Ko je babica Irena dvignila mojega sinčka v višino mojih oči, se je v meni zganila sila, ki od tistega trenutka dalje narekuje moj obstoj. Čutila sem, kako je ves moj svet postajal manjši, počasi se je krčil in izginjal, dokler se ni popolnoma izgubil v mojega sinčka. Moje življenje pa ni postalo manjše, ampak večje.
Je pa dejstvo, da materinstvo ni samo idilično, ampak je lahko tudi zelo naporno. Sicer moram povedati, da sama nisem postavila nobenih meja. Dojila sem tako rekoč 24 ur na dan, spala po dve do tri ure na noč, kar je bilo na koncu zame tudi odločilno. Nespečnost je bila sprožilec bolezni, ki me je za pet let prikovala na posteljo.
Torej, izgubila sem stik s samo seboj. Mislila sem, da me bo ta brezpogojna ljubezen do Marlona gnala preko mojih meja, pa žal ni bilo tako. Preprosto je meje treba postaviti, da te ostane dovolj zase, ker te samo tako lahko ostane dovolj tudi za druge.
Kako ste si predstavljali prvo leto z otrokom?
Predstavljala sem si idilično sliko družinske sreče. Najtežje pa je bilo pravzaprav sprejeti, da zaradi bolezni nisem izgubila samo iskrive sedanjosti, ampak tudi dobršen del srečne prihodnosti. Zaradi tega se mi je večkrat v petih letih zlomilo srce.
Pravijo, da otrok čuti, če mama ni dobro. Se je to kazalo tudi pri vašem sinčku? Menite, da boste zaradi te izkušnje še boljša mama?
Moj Marlon, po mojem mnenju, nikoli ni občutil, da jaz nisem dobro, ker nisem bila depresivna, nisem bila anksiozna. Vse to so mi zdravniki ves čas vsiljevali, in res sem bila tega siti. Seveda, imela sem trenutke brezupa, bila sem velikokrat žalostna, vendar vedno, ko je bil Marlon v moji bližini, sem se mu iz srca nasmehnila. Vedno sem ga pobožala, čeprav v prvih dveh letih, ko sem bila bolna, nisem imela toliko moči, da bi ga lahko vzela v naročje.
Moj Marlon je videl, da počivam, vendar trpljenja ni mogel zaznati, ker sem ga jaz zelo zavestno zajezila. Bilo je resnično težko, in zame bi bilo preveč, če bi ves čas ob vseh fizičnih bolečinah in psihičnih naporih, ki so zahtevali, da sem ohranjala dobro psihohigieno, še trpela. Človek se lahko odloči, da ne trpi preveč.
Sicer pa sem rada mama. Dobra mama. Najraje na svetu sem mama. (smeh)
Menite, da je bila vsa ta izkušnja še toliko bolj zahtevna, ker ste medijsko izpostavljena oseba?
Kaj pa vem, mogoče. Mogoče v očeh nekaterih ljudi vidiš tisto obsojanje. Češ, kako to, da ne zmoreš skrbeti za svojega otroka, vsi smo utrujeni, ko postanemo starši, vsaka mama je utrujena, takšno je pač materinstvo, ne bodi razvajena.
Kakšen je bil vaš vsakdanjik med obdobji poslabšanja simptomov? Kako ste obvladovali vsakodnevne izzive?
Prvi dve leti sem večinoma preživela v nekakšnem srhljivem polsnu; bilo je grozljivo. Potem sem imela že deset minut na dan, ko sem lahko obrok pojedla sede za mizo. Tako sem počasi napredovala: najprej deset minut, potem petnajst, nato pol ure, uro in tako naprej. Začetni izziv zame je bil že, da sem lahko šla sama pod tuš; to sem zmogla šele po dveh letih. Prav tako je bil izziv počesati si lase, na začetku mi jih je umivala mama. Zelo sem bila vesela, ko sem si prvič po dveh letih lahko sama skuhala kavo in umila zobke Marlonu. Malenkosti so postale izzivi sreče.
Kakšne terapevtske možnosti ste preizkusili za obvladovanje bolezni? Kaj je bilo v vašem primeru najbolj učinkovito?
Še danes med drugim jemljem medikament za spanje, saj je spanec ključnega pomena za ozdravitev. Poleg tega uporabljam tudi prehranska dopolnila, ki so resnično ključnega pomena za moje zdravje. Raziskala sem, katere učinkovine pomagajo dvigniti energijo v naših celicah, zlasti v drobnih mitohondrijih, ki delujejo kot elektrarne in proizvajajo adenozin trifosfat (ATP), univerzalno energetsko valuto v našem telesu. Brez ATP-ja ni življenja!
Ko sem pomagala sebi, da sem ozdravela, in sem jemala približno 15 različnih dopolnil na dan, sem razmišljala, kako bi lahko pomagala tudi drugim. Želela sem združiti vse pomembne učinkovine v najmanjše število produktov za najbolj optimalen rezultat. Kako ponuditi ljudem nekaj, kar jih ne bo stalo celega premoženja in kar resnično deluje! Tako je nastala moja lastna znamka, Nina’s Goodies. S pomočjo ekipe biokemikov iz podjetja Biostile sem formulirala zdravilni trojček prehranskih dopolnil, ki resnično delujejo! Namenjena so vsem, ki ste izgoreli, se borite s težkimi boleznimi, ste kronično utrujeni ali pa športniki, ki morajo imeti ves čas energijo na višku. Z vsem srcem sem ustvarila ta dopolnila, ki so na voljo na moji spletni strani ninaosenarkontrec.com.
Kako ste danes? Vas je strah, da bi ponovno šli čez to kalvarijo in kaj bi svetovali nekomu, ki je trenutno v podobni situaciji, kot ste bili vi?
Danes sem dobro, hvala. Rečem lahko, da sem zdrava! Ne bojim se, da bi se mi bolezen ponovila, ker sem postala do sebe prijazna, rada se imam, postavljam meje in znam reči ne! Bolezen me je naučila, da ne živim več kot perfekcionistka, preobrazila je generator moje identitete, kristalno jasno mi je postalo, kdo sem. Uživam v življenju, z mojim možem, z mojim sinom. Končno smo zaživeli kot družina. Smo skromni, radi se imamo, ves čas smo skupaj. Lepo je.
Je bilo pisanje knjige katarzično ali sol na rano?
Joj, pisanje knjige je bilo res terapevtsko. Soočila sem se z vsemi težkimi občutki, jih ponotranjila in se jih v večini tudi osvobodila. Priznam, da je kakšna rana še odprta. Stisne me, na primer, ko gledam fotografije izpred petih let, ko je bil moj Marlon majhen, neskončno ljubek fantek, ki sem si ga tako močno želela. Jaz pa sem njegovo rano otroštvo preležala v postelji.
Ampak pravijo, da čas zaceli vse rane, in tako se bodo tudi moje nekoč zacelile v celoti.
Ko človek spregovori o tovrstnih težavah verjetno naleti tudi na odpor in nerazumevanje. Kaj vas v takšnem primeru najbolj žalosti?
Imam predvsem pozitivne izkušnje, ljudje so se odzvali sočutno in z odobravanjem, ker sem trpko preizkušnjo delila. Veliko ljudi namreč preživlja težke življenjske preizkušnje, ko o težkih rečeh spregovorimo, damo drugim vedeti, da niso sami in ljudem je tako lažje. Ne počutijo se osamljeni.
Prav je, da se govori o težkih izzivih. Ti nas delajo tudi bolj človeške.
Glede na število strani knjige se zdi, kot da ste izlili dušo. In očitno vam gre pisanje dobro. Je v nastajanju še kaj?
Resnično sem izlila svojo dušo in srce v pisano besedo. Neskončno me veseli, da se knjiga dotika ljudi, da vstopa v njihova dobra srca in jim pomaga. Počaščena sem, da jo berejo. Napisala sem jo z veliko mero spoštovanja do bralcev. In zdi se mi, da so največkrat presenečeni nad bogatim jezikom. Odkrila sem nekaj res lepega, nov talent. Verjetno bom napisala še kaj. (smeh)