Trgovska žila med Belo krajino in zaledjem hrvaškega Karlovca v smeri tržaškega zaliva je v zgodovini povezovala tudi federalne enote suhorobarske dežele, Ribniško dolino in Bloško planoto, ki je bila od nekdaj stičišče trgovcev, kmetov, obrtnikov in ljudi, ki so prihajali od blizu in daleč, da so lahko na sejmu izmenjavali dobro robo. Zapisano je, da so Bločani znali iz slabe živine, ki so jo največ kupovali v Beli krajini, v letu dni zrediti najboljšo. Vsako leto so jo na dan sejma prodali kot za med, zraven pa še prašiče, del kmetijskega pridelka in domače izdelke suhe robe. Bili so tudi furmani, danes mešetarji, pa tudi mlekarji s siri. To priča, da je bila od nekdaj na tej planoti prva panoga živinoreja. Leta 2007 so oživili nekdanje Mihaelove sejme.
Borza v gostilni
»Oča so dejali, da se je v zgodnjih urah sejemskega jutra vsakič slišalo ropotanje volovske vprege, ki je po kamniti poti stopicala proti Novi vasi,« je razlagal bloški korenjak Franc. Možakarji so odložili tovor in pred gostilno (rekli so, da bi ji »ohladili« podkve) napojili živino, da bi tam čim manj mukala in opletala z repi, pa so ji dali seno ali žito. Oni pa so svojo žejo gasili za točilnim pultom, vmes pa se šli borze. Menda so imeli ta glavno kramarji z ribniškega konca. »Krojili so tržne cene,« je kolo zgodovine zavrtel bloški mešetar Polde. »Svoj čas se je od mlatilnice pa tja proti polju tlačilo tudi do dva tavžentov volov. Pol jih je bilo vse manj in manj. Danes pa. Preštejte, koliko vas (jih) je,« je firbce povabil k izračunu. Vole so zamenjali konji tudi z vprego, ki je bila del pisane ikonografije sejemske povorke v kateri se je z družico Olgo pripeljal tudi bloški župan Jože Doles. Kmalu se je oglasila krajevna godba na pihala, za roke so se prijeli plesalci, na oder so za njimi stopili pevci, člani folklorne skupine, starodobni smučarji. Po nagovoru župana in »Sejmi so bili za naše kraje, ki so zibelka slovenskega in evropskega smučanja, od nekdaj izjemno pomembni, saj so imeli močen vpliv pri razvoju kraja in ohranjanja kulturne dediščine. Ponosni smo na to, kar imamo in tudi radi pokažemo,« je nagovoril župan.
Petračeva Micka in Janez
Seveda je imel glavno besedo na sejmu jezični mešetar Polde, ki je izpolnil Petračevo željo, ko mu je nekega dne rekel: »Če boš kdaj gobec vrtel, pa me le omeni, lahko tudi kaj pošimfaš, da bodo vedeli, da sem jaz živel na tem svetu.«
Nekega jutra sta z Micko zajtrkovala, pa Petraču nekako niso šli tisti žganci. Micka je začela vrteti jezik: »Jesen je, drv nisi napravil, bomo spet late s kozolca pokurili februarja meseca.« Petrač pa se je ujezil, vrgel žlico in jo ucvrl k Dominu, kjer je cel dan pil. Zvečer pa je gledal račune, koliko denarja je zapravil. Pa je rekel: »Presneto, koliko me ta baba košta.« Naslednji dan zjutraj je Micka pripravila fine krompirjeve žgance s špehom in kislim mlekom. Tedaj ga je prav previdno vprašala, da ji ne bo spet ušel: »Starec, kako si zadovoljen s fruštkom?« » Ej, češ se še kregat,« ji je rekel.
Neumen kot vol
Na Blokah imajo pregovor, ki pravi, da si neumen kot vol. Zakaj tak pregovor? Vol je bil priden, poslušen, ubogal je, na koncu pa je bil še tepen. A je ostal pokončen.
Takšen, kot ga je iz petih kubičnih metrov lepljenega hrastovega debla upodobil in zložil gostilničar Janez Hiti. Skupaj z medvedom stojita pred obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno, ki je prilagojena zdajšnjemu času. Nekaj več črede in divjadi – seveda govorimo o lesnih skulpturah – stoji na Bloškem jezeru. Voli, zveri in divjad so del tega okolja, je pojasnil Janez, ki obrt in živinorejo vodi s partnerko Martino Lah. »Smo pridne gospodinje , imamo se rade, skratka, smo fajn družba, » so članice društva Zarja, ki delujejo v okviru Turističnega društva Bloke, pomahale s stojnice, ki se je šibila pod težo bloških jesenskih pridelkov. »Korenje je videti zdravo. Tudi krompir. A kam naj dam nakup. Vrečka ne premore teže,« je Zdravko vprašal predsednico Tanjo Žele. »Pojdite do Hitijevih, košare prodajajo, do njega so ribniški lončarji in pletarji, ga je napotila. »Pri nas je vse Bloško, univerzalno. Košare so narejene iz lipovega lesa in leske. Tale je za krompir, ona za jabolko, do nje za sadje, v četrto lahko položite drobiž,« je svetoval pletar Mirko, Marta pa je enako razlagala drugi stranki.
V pevskem zboru poje tudi mladenič Marko
Vmes je na odru pevska zasedba domače zelene bratovščine ubrano prepevala. Njihov predsednik Janez Usenik, dr. vet. medicine, izjemen poznavalec Blok in Bločanov ter domačih šeg in navad, je razkril, da je zasedba, ki jo je ustanovila Lovska družina Bloke polnoletna. »Posneli smo dve zgoščenki. Torej, dobra družba smo in to nas drži po koncu. Da preživimo, nam nekaj primakne občina, pogosto prispevamo tudi iz lasnega žepa. Ne dvomim, da bomo lahko zdražil do vsaj dvajset let, sicer se lahko pohvalim, da je naše povprečje starosti okoli 75 let,« ta pripomba je pevce spravila v prešerno voljo. Med nami imamo tudi mladeniča, novinarja Radia Slovenija Marka Škrlja. »Fantiček« je vsaj deset let mlajši od povprečja, » je povedal Janez in spomnil, da so svoj čas z njimi prepevali tudi vremenar, policaj in župnik. In vse to je del bloškega sejemskega izročila.
(mgć)