Kraljica Elizabeta II. pri Titu in on pri njej
Te dni smo dodobra spoznali življenje zdaj že pokojne kraljice Elizabete II. V njeni dolgi zgodovini vladanja se je pri njej zvrstilo veliko državnikov, ravno tako je bila kraljica gostja pri številnih vladarjih sveta. In na vseh teh dogodkih je bila kulinarika pomemben del protokola.
Kraljica Elizabeta II. pri Titu, 1972
Bilo je natanko pred 50-imi leti, ko je kraljica Elizabeta II. v spremstvu soproga princa Filipa in hčere Ane pripotovala v Beograd, bilo je to 17. oktobra 1972. To je bil njen prvi obisk katere od socialističnih držav. Prispela je »nasmejana, v modrem plašču z belim pasom in neizogibnim modrim klobukom … princ Filip … v temni feldmaršalski uniformi in hči … s »kozaškim« ovratnikom in klobukom v slogu srednjeveških dam.«
Političnih pogovorov ni bilo, čeprav je obisk imel politično težo. Po kosilu 17. oktobra so posadili drevo miru v Parku prijateljstva (poleg Nehrujeve sadike). Naslednji dan so obiskali beograjsko univerzo, nato 19. oktobra Dubrovnik in tedanji Titograd (Podgorico), 20. oktobra pa Zagreb in Brione, kjer so jim na Vangi, v vinogradu poleg vinske kleti, priredili kosilo. Udeležilo se ga je petindvajset gostov. Leskovške jedi z žara sta vpričo kraljice pripravljala in stregla leskovška mojstra Dragan Gligorijević – Bure in Dragan Marinković. Slednji je pripovedoval: »Kraljica je bila navdušena nad leskovškimi jedmi z žara in načinom postrežbe. Ni navada, da kraljica vstane in se zahvali osebju za enkratno doživetje, a je ob tej priložnosti to storila, na zadovoljstvo in presenečenje vseh prisotnih.«
Seznam jedi na meniju kosila je bil sledeči:
KOSILO
- jastog bellevue
- sadni koktajl z ginom in penino
- sarmice iz vinske trte s kislim mlekom
- leskovške jedi z žara
- solata urnebes
- kajmak, pogača, bela vešalica v robcu,
- mesni cmočki
- čevapčiči in pleskavice, ražnjiči
- jagnječja jetra v robcu
- domače klobase
PIJAČA
- burbon four roses
- domače žganje vanga
- staro močno leskovško žganje
- malvazija in ružica z Vange
Za balkanske države so jedi z žara nekaj povsem običajnega še danes in prav zanimivo je bilo videti kraljico, kako uživa ob kalorični in mastni pojedini. Res pa je, da je bila takrat petdeset let mlajša in je lahko pojedla marsikaj, saj angleška hrana ni prav posebej okusna.
Tito pri angleški kraljici, 1978
Tito se je med vrnitvijo iz Združenih držav Amerike za dva dni, 10. in 11. marca 1978, ustavil v Londonu na obisku pri angleški kraljici. Tedaj je bival v znanem hotelu Claridge. Jugoslovanski emigranti so povzročili precej neprijetnosti, zato vzdušje med kosilom, ki ga je priredila kraljica, ni bilo popolno. Kosilo je bilo predvideno le za predsednika, brez članov spremstva.
Na meniju kosila so se znašle te jedi:
KOSILO
- prekajeni losos
- consomme claridge
- file royal po otoško
- ramstek z jajcem
- kuhana zelenjava in ječmenova kaša
- kasata imperial
PIJAČA
- burbon in belo vino z Madeire,
- francoski burgundec
Tito v Ribnici Pri Cenetu, 1974
Proti večeru, 12. januarja 1974, se je Tito vračal z lova na Kočevskem. V meglenem vremenu se je s spremljevalci ustavil v Ribnici. Avtomobili so zavili na Cenetovo dvorišče, da bi družba v stari ribniški gostilni povečerjala. Na dvorišču sta goste v narodnih nošah in s šopkom rož pozdravili domači hčerki Andreja in Nataša. Tito se je veselo razpoložen zahvalil za sprejem in stopil k 16-letnemu Bojanu, ki je pred vrati čakal z ribniško krošnjo na hrbtu. Titove oči so zavzeto preštevale posamezne predmete suhe robe na krošnji. »Dobro se spominjam, kako so v moji mladosti nosili takele krošnje po zagorskih vaseh in prodajali. Zakaj jo držiš na ramenih, položi je na tla, ti bo laže,« je v smehu dejal Tito, potrepljal fanta po rami in že je bil v veži. »Všeč mi je takale stara gostilna, to je dobro,« se je oziral po obokanem stropu in nadaljeval pot v gostilniško sobo. Takoj se je zapičil v okovani obešalnik okrog stare kmečke peči. »A tole je ročno delo, vidim, fino je skovano.« Karkoli si je ogledoval, je imel človek vtis, da Tito ves žari in da izžareva svojo zavzetost in opazovanje na vse ljudi okrog sebe. Sproščenost in domačnost je zavladala med gostitelji in gosti, kot da je to snidenje starih znancev.
Ko si je ogledal v ribniškem slogu opremljen lokal, so ga povabili za mizo. Tam ga je čakal jedilni list, vžgan na leseno čebularico, ki jo je vzel v roke in zavzeto bral:
„Jedilnik po rib’nšku“
- mešana suha roba s tlačenko,
- ajdovi žganci z ajmohtom,
- lovska rihta kar toku,
- kož’nce in pečenice z zelam,
- špehovka in še sirov štrudl.
»Le tu se je jejlu v gostilni P’r Cenetu, ku je naše kraje obiskal Tito.« Na ves glas se je zasmejal in rekel: »Bogami, ves svet sem obšel, takega jedilnega lista pa še nisem videl … Tlačenka, pa to je neki mozaik … «
Od vsake jedi je malo pokusil in že je stekel pogovor o vsakdanjih rečeh. Tito se je zanimal za Ribnico, kako ljudje živijo, kaj delajo in podobno. Oštirju Cenetu je dejal: »Zdaj imate cesto prek Delnic k morju, to je dobro, bo več turizma.« Rudi Lesar z Brega je igral na staro kmečko harmoniko, gostje so poslušali in se pogovarjali o lovu. Spremljevalka je stopila v kuhinjo in zadovoljna ugotovila: »Nimam kaj gledati, vidim, da ste še stara kuharica, lepo, lepo.«
Po dveh urah so veselo razpoloženi gostje začeli vstajati, domači so Titu ponudili spominsko knjigo naj se podpiše. »Kako da ne, ko smo dobro večerjali. Kadar sem v Sloveniji, poskušam napisati po slovensko. In res se je pol slovensko, pol zagorsko zahvalil za gostoljubje, se podpisal in odšel. Za slovo še nekaj fotografskih posnetkov z domačimi in kolona avtomobilov se je počasi prerinila skozi množico radovednih Ribničanov ter nadaljevala pot proti Ljubljani.
Tito je večkrat potoval skoz Ribnico, ustavil pa se je v našem kraju samo to pot.
Jedi na jedilnem listu so bile prave domače, aktualne za naše kraje, zabeljene s pristnim ribniškim izrazoslovjem, primerne za čas, ki prihaja in lepo bi bilo, da se večkrat znajdejo na naši mizi ali na kulinaričnih dogodkih, ki potekajo po ribniški dolini. Pa dober tek! Pa naj bo po kraljevsko ali po ribniško.
zbral in zapisal Peter Lesar, vir: Titova kuharica – Anja Drulović, monografija Ribnica skozi stoletja