fbpx
E-UTRIP
Featured Intervju Novice

GREGOR TREBUŠAK, voditelj oddaje Svet na kanalu A: »Postopek umetne oploditve: Za ženske je to res hudo. Moški je tu nujna podpora«

Vsak drug teden gledalce oddaje Svet na kanalu A pozdravi ob 18. Skupaj s sovoditeljico Nušo Lesar je nepogrešljiv obraz Kanala A. Za 38 – letnikom je dolgoletna kariera novinarja, urednikovanje in vodenje oddaje. A najpomembnejša služba, je tista, ki jo opravlja doma. Gregor in Urša Trebušak (nekdaj dolgoletna novinarka oddaje Svet in 24 ur) imata dve hčerki. Starejša, kmalu 3 – letnica je bila spočeta s pomočjo umetne oploditve. 7 – mesečna Ivana Pavlina pa je bila za par zelo lepo presenečenje. Voditelj je z nami spregovoril o procesu umetne oploditve in o predsodkih, ki jo še vedno spremljajo. Uvodoma pa smo nekaj besed namenili tudi vlogi voditelja v teh čudnih »korona-vojna« časih. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako močno je povezan z našimi konci. Morda bolj, kot si mislite…

Na televiziji vas gledamo že dolgo let, je bilo novinarstvo od vedno vaša želja?

Pravzaprav ne, želel sem postati profesor zgodovine in geografije. A ko je bil čas za maturo sem gledal svetovno prvenstvo v nogometu in bral knjige, ki niso bile povezane z izpiti. Tako mi je malo zmanjkalo za vpis na študij zgodovine. Pa sem se vpisal na geografijo in japonščino, ja, to sem izbral kar z žrebanjem, poleg zgodovine in geografije me ni zanimalo takrat še čisto nič drugega. A sem hitro ugotovil, da študij Japonščine ne bo zame. To je res zahteven jezik. Med študijem sem šel na avdicijo na radio Hit – ki sem ga ves čas poslušal. Bil sem verjetno najzvestejši mladi poslušalec radia. Takrat je bil Radio Hit tak moderen radio. In sem si rekel: » Zakaj pa ne?«. A so me odslovili. Star sem bil točno 18 let in štiri dni, rekli so, naj pridem drugo leto in sem prišel. No, takrat pa so me vzeli, kljub temu, da sem bil najslabši. Verjetno so se bali, da bi potem vsako leto hodil na avdicijo (smeh). Hitro mi je bilo jasno, da je to to, da novinarsko delo ponuja ogromno stvari. In tako se je začelo. Zdaj je to že 18 let moj poklic.

Gregor za mikrofonom Radia Hit, ki ga je ponesel v medijski svet. FOTO: Osebni arhiv.

Za nami so volitve, to obdobje je bilo precej naporno – tako za kandidate, kot tudi za novinarje, kajne?

Ja, za kandidate je bil res zelo naporen ta predvolilni čas. Jih pa ne bom preveč vzel v bran, ker se pač borijo za to, da potem lahko štiri leta še bolj naporno delajo-upam (smeh). Za novinarje pa to tudi naporen čas, ja. Naša ekipa (Svet na Kanalu A) je bila res majhna in priprava na soočenja tako vzame ogromno časa. Ni ekipe raziskovalcev, bolj staviš na izkušnje, spomin in kilometrino, torej na vse to, kar si pokrival v zadnjih letih (teh je zdaj res že veliko). A kljub temu po nočnem branju starih člankov in preverjanju izjav, veš, da si pripravljen na soočenja in da bo šlo. In ko je konec si oz. smo bili upravičeno ponosni na nase. Upaš, da bo na koncu vsaj kakšen gledalec rekel: »Ok, tale mi pa ni všeč ali pa tale mi pa je in končno sem izvedel, kaj sploh ˇponujaˇ«

Obdobje zadnjih let je bilo za družbo precej naporno. Korona, vojna. A vas v dolgoletni karieri sploh še kaj preseneti?

Moram priznati da me je korona zelo. Po dveh letih je sicer postalo že vse tako vsakodnevno, ampak prve mesece je bilo to nekaj najbolj nenavadnega v moji karieri. Verjetno je bil to najbolj neverjeten čas za vse, ne zgolj novinarje. Mi smo imeli izredna poročila, že zjutraj smo začeli, takrat sem sam sedel v modrem studiu (24ur). Gledano nazaj je danes seveda kar malo smešno, govorili smo o nekaj primerih okuženih, danes pa je, po koncu epidemije več kot 500 okuženih na dan, pa smo se sprijaznili s tem, da je korona del življenja. A takrat nihče ni vedel, kaj nas čaka, kako hudo bo. Bomo kar vsi umrli? Res smo se držali navodila »ostanimo doma«. Prvi val smo gledali posnetke iz Italije in nas je bilo kar vse precej strah. Takrat je bila res neka družbena odgovornost, ljudje smo si med seboj pomagali.

Osebno pa sva z Uršo ta čas res dobro izkoristila. Lilija je bila takrat stara manj kot leto dni, stalno smo bili v naravi, v svoji občini seveda. Dnevno smo prehodili po več kot 10 kilometrov. Kot, da se je svet ustavil in smo imeli možnost videti, kakšen je, ko se umiri. Dvomim, da bomo to kdaj še doživeli. Velikokrat sem si rekel: »Poskušaj si tole zapomniti, ker je nekaj neponovljivega.«

In potem pride konec epidemije in je tu vojna. Sploh ni bilo časa predelati epidemije, že smo se vsi ukvarjali z vojno, le 6 ur vožnje od nas.

Gregor je del medijskega sveta že 18 let. Zadnja leta so zelo zahtevna in nenavadna tudi za poročevalce. FOTO: Osebni arhiv.

V času korone in zdaj vojne so bili mediji tarča številnih kritik. Ljudje so za vse slabo krivili tudi medije. Ste kritike doživeli tudi sami, bili deležni sovražnega govora, morda groženj?

To seveda ni bilo prvič. Spomnim se, ko smo poročali o beguncih. Še prej so bili ljudje jezni ob gospodarski krizi, očitali so nam, da smo mediji sokrivi, iskali so pač krivce za težak položaj ob odpuščanjih. Potem, kot rečeno, migrantska kriza, ko smo bili krivi za islamizacijo. In zdaj covid kriza. Kot sem rekel prej, začetni meseci so bili za vse nekaj novega, bolj se je vse vleklo, bolj nam je Jelko Kacin govoril: »Naslednja dva tedna sta ključna,« bolj so bili ljudje nezaupljivi tudi do nas medijev. Kar naenkrat smo bili del svetovne zarote, pa podporniki multinacionalk, ki so razvijale cepivo. Težko se boriš proti takšnim izjavam, sploh ker so bili nekateri zelo vulgarni, zlasti na protestih, ko so verbalno napadali novinarje. A naša naloga je in je bila, da poročamo. Da iščemo čim več odgovorov. Vsaka država je imela v času epidemije svoj način, a je treba poznati specifike, zato je poenostavljanje napačen pristop.

Seveda pa so pri nas komunicirali in tudi vodili državo v času epidemije marsikdaj slabo ali celo narobe. Po mojem mnenju. Vprašajmo pa se tudi, če smo se res držali vseh priporočil in ukrepov. Tako da, vsak mora pomesti pred svojim pragom. In se zavedati, da je epidemija tudi stvar družbene odgovornosti. Tako da ja, bili smo deležni zmerjanja, da smo del vladajoče politike. A nam je ta politika očitala, da smo del tistih, ki ne verjamejo v epidemijo. Tako da, očitno smo vendarle delali prav.

Kako lahko naredite miselni preskok, ko pridete domov? Glede na to, da ste poročeni z dolgoletno novinarko, ali dogajanje na Svetu in v svetu pustite v službi?

Zdaj je to čisto drugače kakor prej. Epidemija in hčerka sta spremenila vse. Zdaj pridem domov in me čakata dve punčki, tako da časa za službo in pogovor o njej sploh ni. Midva z Uršo sva se dogovorila, da bomo v času epidemije živeli tako, da Lilija ne bo imela občutka, da se karkoli dogaja. In res smo počeli vse, kar počnemo danes. Zdaj, ko ni več epidemije, skrb ostaja enaka, kako čim bolj kvalitetno preživeti čas z družino. Doma, dokler vse tri ne spijo, nimam časa za računalnik in televizijo, v službi pa ne za gledanje na telefon, kaj se dogaja doma. In tako se mi zdi, da sem povsod najbolj z glavo pri stvari.

No, naredili ste lep uvod v pogovor o starševstvu. Kaj je za vas tisti najtežji del starševstva?

Težko je psihično in fizično (smeh). Fizično se sicer navadiš, psihično pa misliš, da bo vedno lažje. Potem pa, ko otroci odraščajo, vidiš, da je vedno težje.

Neprespane noči pozabiš, ko to enkrat mine, si ves srečen. Sva si kar razdelila, sam tečem k Liliji, ko pokliče. Urša skrbi za Ivano Paulino. A zdaj že imamo nekaj ur spanja v kosu in to se mi zdi že pravi luksuz. Mislim, da bo nočnega vstajanja počasi konec.

Ta drugi del … tukaj pa si kdaj rečeš: »Zdaj pa je vse v redu … « pa potem nekaj pride. Ta vzgoja pa bo trajala, se mi zdi (smeh).

Med deklicami je majhna razlika, manj kot dve leti. Se vam zdi, da to veliko vpliva na vajino dinamiko?

(smeh) Ko imaš dva je povsem drugače kot le enega. Ko so mi to govorili preden sva dobila še Ivano Paulino sem si rekel: »Ja kaj pa je lahko tako drugače?« Saj znam previjati, ponoči bom malo manj spal, znam skuhati kaše…No, zdaj vem. Prej je vedno lahko nekdo od naju malo počival, zdaj nihče. Je kot 24 urna bitka. A saj veste, v resnici ni tako hudo, kot se zdaj bere. Ko se igraš, sprehajaš, kuhaš skupaj, valjaš po postelji veš, da si lahko samo neverjetno ponosen in srečen oče oz. starš, ker imaš dve popolnoma zdravi deklici in tako uživaš.

Potem drži tisto, da se v službo mladi starši hodijo spočiti?

Prav zares, ja (smeh). V redakciji sedim, klepetam s sodelavci, o politiki, o gospodarstvu, o temah. Možgani delajo drugače. Včasih res kar pogrešaš malo drugačen tok misli. No, saj starši veste kaj mislim. Ko res rad greš v službo in potem res rad greš domov.

Ali starejša ve, da njen oči dela na televiziji?

Ja, Lilijo sem že pripeljal v redakcijo, pa v studio. Si je zapomnila kamere in bi še kdaj šla. Je pa res, da televizije punci ne gledata, tako da me je morda videla manj kot 10 krat na televiziji. Zdaj, ko so bila soočenja in volitve. Da je vedela, zakaj me ni doma. Pove pa, da oči bere poročila.

Imeti otroka pa v vajinem primeru ni bilo tako samoumevno …

Par sva 10 let, poročena 8 let. In vedela sva že želo zgodaj, da je to to. In ko razmišljaš o družini veš, da je čas pravi. Potem pa leta tečejo, po treh, štirih letih se začneš spraševati, kaj se dogaja. Uršo je tako najprej čakala operacija maternične pregrade in po tem iz zdravstvenega vidika ni bilo težav oziroma preprek. Pa sem šel sam na test, če je problem pri meni. To je taka hecna izkušnja, prideš tja, hodnik je namenjen še čemu drugemu, kot le tovrstnim težavam. In če ti je malo nerodno, potem verjamem, da je lahko za koga tudi mučno. A sam sem človek, ki mu res ni nerodno. Vse sem vzel z veliko mero humorja. Greš v sobo, pa je tam res star Playboy, verjetno iz 1990. Notri punce iz Obalne straže, ki so danes stare že 60 let, pa črno bel koledar kot v mehanični delavnici. In potem moraš pač ven priti s posodico. In ko prideš kar malo zmagoslavno vprašaš: »Kam zdaj to dam?« In potem ti predpišejo tablete, da bodo spermiji hitrejši, kot da boš Roglič ali Pogačar kar na enkrat. A seveda, to ni nič v primerjavi s tem, kar čaka ženske.

Umetna oploditev je resda stvar obeh, a sam vedno povem, da ste ženske tiste, ki vam moramo moški vedno znova čestitati. Naša naloga je, da smo podpora in do konca in še dlje potrpežljivi. Zakaj? Ker prvič, ženske to boli, drugič, se hormoni čisto zmešajo. Vemo, koliko hormonskih injekcij je potrebnih. Midva sva najprej dala ene, potem že kar dvoje na dan. In k temu dodajmo še pričakovanja, upanje, skrb, strah…Tako da pri nama prvič ni šlo, pa tudi v drugo ne. Ko se že veseliš, si že v sedmih nebesih, pa pride hudo razočaranje oz. žalost, ko ni več bitja srca…Res je res hudo, tako da. Včasih kdo reče, pa mi je nerodno. Čemu? Tam na hodniku smo vsi sedeli z isto željo. Da bi uspelo. Nekaterim že prvič, nama je tretjič. So takšni, kjer uspe v desetem poskusu. Nekaterim nikoli.

Vama je lažje o neplodnosti govoriti sedaj, ko že imata otroka ali vama je bilo že prej?

Jaz sem o tem že prej odkrito govoril. Sem tak človek, da še preveč povem (smeh). Tako, da mi ni bilo posebej težko, je pa seveda še lažje sedaj. Ko ti uspe, ko dobiš takšno punčko, kot sva jo midva, z veseljem deliš svojo izkušnjo. Poznam veliko parov, ki so šli skozi to. Midva sva se pred začetkom pogovorila, odločila, kje je meja, do kdaj bova poizkušala in kolikokrat. In če ne bo šlo, potem ne greva dlje. A sam sem bil prepričan, da bo šlo v tretje.

Spomnim se, da ko sva po tretjem postopku prišla domov, sem odprl en star, dober rum in vsakemu natočil kozarček. Urša je bila takrat zelo utrujena, sam sem šel potem v službo. Nazdravila sva s tistim rumom. In sem rekel: » Nič to je to, čestitke.« In je bilo.

Ivana Paulina je bila potem pa presenečenje …

Ja, Ivana Paulina je bila potem pa tako … Midva imava še tri »zamrznjenčke« . In, ko sva se ravno začela pogovarjati o tem, če bi poskusila še enkrat, se je nekaj tednov kasneje Urša slabo počutila. No, sam sem se čudil, češ saj sva jedla enako hrano, ne more biti to krivo. Seveda ni bila hrana tista, v službo mi je poslala fotografijo testa in evo…to je koronski otrok. Nisva ga načrtovala, še manj pričakovala. Midva sva mislila, da je že Lilija bila dar, no pa sva dobila še enega.

Kaj bi sporočil parom, ki so v procesu umetne oploditve?

Neplodnost je problem modernega sveta, razlogi so različni, ni pa to bolezen, da se tega sramuješ! Če se o tem ne želiš pogovarjati z okolico, se ti ni treba, doma pa se le dajte! In predvsem, polagam vam na srce, podpirajte se! To je stvar obeh, ni kriv eden ali drugi, da do zanositve ne pride. Nekaj najlepšega je, ko ti na koncu uspe in to uspe obema. In to vaju bo le še bolj povezalo. Naj verjamejo da bo uspelo, naj zaupajo v srečo ali znanost. Samo verjemite. Ne facebooku ali forumu, ljudem, ki bodo šli z vami skozi ta postopek verjemite. In še to: stavek ne sekiraj ste, odmisli, pa bo šlo…no ta pa ne deluje. Ker kako naj o tem ne razmišljaš. (smeh)

Je postopek umetne oploditve še vedno tabu?

Mislil sem, da ni. A zdi se, da še vedno je. Nenavadno se mi zdi, da se kaže s prstom na krivca, češ »ona je« ali »on ne more imeti otrok«. Če hočeš imeti otoka z nekom, potem sta skupaj v dobrem in v slabem. To je nekaj najhujšega, kar lahko rečeš. Se mi zdi, da ne bi smelo biti tabujev zato, če pomaga, da o tem nekdo govori, pa dajmo …

Da se vrnemo na starševstvo, kaj najraje počnete s svojimi dekleti?

S starejšo Lilijo najraje kuham,že od malih nog je bila poleg, ko sva kuhala, z mami pa peče piškote. Pa seveda igranje s kockami, Ivana Paulina že leži poleg in podira, kar sestaviva.

Gregor Trebušak in njegova sovoditeljica Nuša Lesar. FOTO: Osebni arhiv.

Vas kdaj zanese v naše konce, oziroma kako si povezan z ribniško-kočevskim koncem?

Ko sem bil majhensem hodil v Kočevje na počitnice. V Kočevju živi – mi ji rečemo teta Cilka. Moja babica in dedek sta živela v Kočevju, pa tudi moja mama del mladosti. Tako da, del moje preteklosti pripada Kočevju. Ko sem bil na počitnicah smo igrali košarko tam pri šoli, smučali pri Dolgi vasi, hodili do jezera. Vedno sem prišel z avtobusom do glavne postaje v Kočevju iz Ljubljane. V Ribnico pa prihajam zaradi sejma. In seveda, Ribnica je domači kraj moje sovoditeljice Nuša Lesar.

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki