»Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj« … Je zapisal Frane Milčinski, Zlata Ognjanović pa čudovito odpela zimzeleno melodijo.
Dočakali smo maj, pomlad nam je sicer malce zagodla oziroma postregla s štirimi letnimi časi.
Imate tudi vi občutek, da vedno nekaj čakate. Da so vaši načrti in velike poteze vedno vezane na dni, mesece ali leta, ki prihajajo.
Kolikokrat ne oblečete vaših najljubših hlač, ker za to čakate posebno priložnost.
Kolikokrat čakate na vikend, da v roke vzamete knjigo in si privoščite uro branja.
Kolikokrat čakate posebno priložnost, da si privoščite sladico.
Življenje je eno samo čakanje. Prepogosto postane naša ovira, osredotočeni smo le na določen časovni okvir, ki pa nam onemogoča pogled na druge možnosti.
Medtem, ko mi čakamo, življenje teče dalje.
… »srce nič ne čaka, bije, tik taka, kliče ljubav, zakaj čakala bi na maj.«
Ja, zakaj bi čakali, če ne vemo, kaj nas čaka.
Prihodnost je nepopisan list. Lahko nam spiše krasno poglavje ali žalostne strani.
Zato oblecite tiste hlače, vzemite si čas za knjigo. Naj vam tekne sladica.
Bi rekli, da ne čakajte in pojdite na tiste počitnice, ki si jih tako želite.
A kaj, ko vendarle nekaj vedno čakamo. Tistega 15., 18. ali kakorkoli že.
Še dobro, da je marsikaj dobrega na tem svetu zastonj in brez čakanja.
