Solidarnost in strpnost do sočloveka nista bili še nikoli na takšni preizkušnji, kot sta danes. S pojavom množičnih medijev in t.i. nove javnosti, se je sočutnost do vseh živih bitij umaknila nerazumnim človekovim potrebam. Postali smo družba, ki je z lahkoto zamenjala skrb za sočloveka, s pohlepom.
20. junija obeležujemo svetovni dan beguncev, ki nas spominja na moč, pogum in vztrajnost milijonov beguncev. Na svetu je že 65 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Zakaj? Zato, ker jim zunanja vojska in ekonomska politika zahodnih držav (in še nekaterih drugih) uničuje domove in okolje, krade naravne vire, preprečuje prodajo njihovih izdelkov, preusmerja njihove davke v davčne oaze.
Se kot družba zavedamo pomena teh razsežnosti? Ne, ker se preveč izgubljamo v poplavi vseh možnosti za izpolnitev naših zunanjih potreb, s katerimi mislimo, da bomo zapolnili vrzeli, ki se kažejo v našem nezadovoljstvu. Namesto, da bi poskrbeli za sočloveka, tega istega sočloveka spravljamo v nevarnost in to namerno. Izpostavimo njegove šibkosti in slabosti ter tisto, v čemer je najbolj ranljiv. Ne zavedamo pa se, da v kolikor namerno škodujemo njemu, škodujemo tudi sebi. Kajti smo živa bitja, katera ne moremo živeti eden brez drugega, prav tako ne, drug mimo drugega. Zelo dobro se tega zaveda ena najbolj prepoznavnih osebnosti, ki je za sočloveka naredil več, kot marsikateri svetovni politik na vidnem položaju.
Pedro Opeka je uspel revščino in bedo ljudi postaviti na temelje dostojanstva.
Pedro Opeka je tisti človek, ki mu je uspelo revščino in bedo ljudi postaviti na temelje dostojanstva. Kot pravi sam: »Ubogi so glede na stopnjo razvoja v svetu vedno v zaostanku. Kriteriji revščine se spreminjajo glede na čas in kraj. Ubogi pa so vedno potisnjeni na rob. Nekateri jih slepijo in zamotijo z raznimi iluzijami, naj vztrajajo pri svojih pravicah in izpolnjujejo svoje obveznosti; obljubljajo jim srečo, ki pa je v večdimenzionalnemu svetu končno nedosegljiva.Kako naj v sodobnem svetu danes dosežemo tisto, po čemer tako hrepenimo? Za nekatere ekonomija in denar vodita svet. Za druge so to konkretna dejanja in duhovna moč, ki spreminjajo svet; spet za druge so to ideje. Med temi tremi predstavami oz. vizijami je možna komplementarnost, uravnoteženost. Vse so potrebne za pravičen in celovit napredek, da bi vsi državljani sveta uživali, kar je kot nujni minimum potrebno za življenje: dostop do zaposlitve, do virov energije, do pitne vode, možnost za oskrbo družinskih članov, dostop otrok do šolanja, dostojno stanovanje; pa tudi prosti čas, vreden tega imena. Toda ali pa mi zares hočemo imeti družbo z manj socialne krivičnosti, da bo manj ubogih, odrinjenih in izključenih?!Pogosto hočemo omiliti dramatičnost bede in revščine. Toda mar takšna drža prispeva k služenju pravičnosti? Ali zares želimo mir na našem svetu?«
Živimo v družbi, v kateri so razlike postale norma za vzpostavljanje integritete
To pa je seveda vse prej kot zdrav temelj družbe. Do revščine in drugačnosti smo postali imuni, kot da nam je vseeno za našo okolico. Si res želimo živeti v družbi, ki na prvo mesto postavlja sebične potrebe po še več izobilja? Zazibani smo v udobje in prepričani v lastno vrednost. Pristali smo v vzvišenem, ozkem pogledu na ostali svet. Kot, da nismo del tega istega sveta, kot da imamo ekskluzivno pravico do nemotenega uživanja na tem našem otoku sebičnosti, in kot, da so ljudje drugih ras in narodov »morski psi«, ki jih občasno naplavi na obalo in jih moramo nagnati nazaj, da nam ne vzamejo naše svobode.
Svoboda je ena od temeljnih človekovih pravic in ne nekaj, kar si mora prislužiti
Človek je lahko svoboden in bogat, če se ničesar ne boji in nič ne pričakuje. Le svoboden človek se je sposoben razvijati, vendar le, če svobodno misli, govori in dela. Svobodno izražati svoje misli, stališča in podajati konstruktivno kritiko, pomeni živeti na jadrih mogočnega. Vendar pa svoboda še ne naredi »bogatega« človeka, tega oblikuje življenje. Ta pa ne izbira med bogastvom in revščino, med vojno in mirom. Ima svoja pravila, katera imajo moč spreminjati naravne tokove, ampak samo, če mu znamo prisluhniti. Modrost je izklopiti pričakovanja, odvreči nahrbtnik bremen in zakorakati v svobodno prihodnost. Katera pa ni samoumevna, zato jo moramo toliko bolj varovati in poskrbeti, da je ne zamenjata strah in obup, ki vodita v konflikte in nesoglasja.
»Postati moder človek, ki sprejema drugačnost in neznano kot del življenja, je plemenitost, ki se ne more meriti z ničemer.«
Želim si, da bi čas prinesel prihodnost, kjer se ne bi delili na naše in vaše, kjer bi bil človek človeku človek, kjer bi barva kože predstavljala mavrico v harmoniji odnosov, kjer bi kapital spodbujal rast inovativnosti in kjer bi konflikti dobili »predznak« pozitivnosti. S tem pa možnost za solidarno, enakopravno in produktivno družbo. In kaj si želite vi?
S.K.