Rokomet ima na Kočevskem bogato in razgibano zgodovino. Čeprav (vsaj v moški konkurenci) ni nikoli dosegel priljubljenosti in dosežkov sosednje Ribnice, kjer od nekdaj velja za šport številka ena, pa v zadnjih letih kočevski rokomet znova doživlja pravo pravcato renesanso. Rokometni klub Kočevje je z lanskoletno sanjsko sezono, v kateri je pod taktirko Aleksandra Markla prišel do naslova prvakov v tretji slovenski ligi in do zgodovinske uvrstitve med osem najboljših ekip v Pokalu Slovenije, spisal novo poglavje v tukajšnji športni, ne le rokometni pravljici.
Kočevski rokometaši v letošnji sezoni več kot dostojno zastopajo mesto ob Rinži tudi v drugem najvišjem rangu slovenskega klubskega rokometa. Na številnih prvenstvenih in pokalnih tekmah jih spremlja nabito polna domača Športna dvorana, zanje na tribunah bučno navija staro in mlado. Tako lahko brez kančka dvoma in z velikim veseljem ugotovimo, da tukajšnji ljubitelji rokometa po nekaj težkih letih skoraj popolnega rokometnega mrtvila spet dihajo s svojim klubom.
Reprezentančni spektakel kot nov mejnik
Kdaj, če ne zdaj, je torej napočil pravi čas, da rokometno Kočevje stopi še stopničko višje. Slovenska moška rokometna reprezentanca v našem mestu še ni gostovala, kar pa se je v nedeljo povsem zasluženo spremenilo. Kočevska Športna dvorana je nedvomno gostila največji rokometni spektakel doslej. Dvorana je pokala po šivih, v njej je bilo občutno premalo prostora za vse športnih užitkov željne rokometne sladokusce. Na prijateljski pripravljalni tekmi pred januarskim evropskim prvenstvom v Nemčiji sta se srečali stari znanki. Srečanja reprezentanc Slovenije in Srbije so vedno prava paša za oči in gledalcev nikoli ne pustijo ravnodušnih. Nič drugače ni bilo niti tokrat. Čeprav rezultat ni bil v prvem planu, so nacionalni naboj, želja po dokazovanju in iskreno športno prijateljstvo med akterji na igrišču dali celotnemu dogodku še posebno veljavo.
Na srečanju polnem rezultatskih nihanj in menjavanj v vodstvu, sta se četi Uroša Zormana in Tonija Gerone na koncu razšli s pravičnih, prijateljskih 28:28. A kot rečeno, bo šel sam rezultat kaj hitro v pozabo. Kar pa se gotovo ne bo tako hitro in zlahka pozabilo je izjemna rokometna evforija, ki je zajela naše mesto, in kakršne tukajšnji ljubitelji te čudovite igre še niso imeli časti izkusiti. Predvsem pa veseli dejstvo, ki se je tudi ob bučnem in športnem navijanju za slovensko izbrano vrsto še enkrat več potrdilo: Kočevje je znova rokometno mesto! In kot takšno si je organizacijo tovrstnega spektakla nedvomno zaslužilo.
Izidor Volf