fbpx
E-UTRIP
Featured Kočevje Novice

Kočevje postalo varno zavetje pred vojno grozo

Vojna piše čudne zgodbe. Grozovite razmere v Ukrajini se dotikajo tudi naših življenj, življenje Ukrajincev pa spreminjajo do obisti. Eno od poglavij življenja so v Kočevju začele pisati Anja, Tanja in Tatiana. Ukrajinke, ki so v nedeljo svoj začasen dom dobile v mirni, urejeni hiši. Stran od vojne vihre so umaknile tudi svoje živali, dva zlata prinašalca, mačke, podgano in še psičko rešenko.

» Novo leto smo praznovali v miru, bil je ognjemet, zabava. Ponosno smo prepevali našo himno. Da bo kaj narobe, si ni mislil nihče. Na naši ploščadi v mestu se je zbralo pol milijona ljudi, imeli smo čudovito novo leto. « Kaj hitro po še zadnjem »normalnem« vstopu v novo leto, so se razmere v Ukrajini začele spreminjati, nadaljuje Anja Zelinska. 23-letna študentka ekonomije, ki je skupaj z mamo in mamino prijateljico zavetje našla v Sloveniji.

Anja Zelinska, študentka ekonomije in velika ljubiteljica živali.

Prijatelji iz regije Doneck so ji takrat začeli govoriti, da se nekaj dogaja, da bo Rusija začela invazijo. Tem napovedim Anja in njena družina ni verjela.

»Ko sem prijateljem razlagala, kaj mi govorijo prijatelji iz regije Doneck, da bo vojna, so mi ogovarjali, da sem panična, da ne bo nič. Šele tistega jutra, ko se je res nekaj začelo dogajati, šele, ko se je začel napad, smo začeli verjeti, da stvar ni nedolžna.«

Razmere v Ukrajini so potem samo še eskalirale. Anja je z družino živela na severovzhodu Ukrajine, v mestu Harkov.

Še preden se je vojna tam zares začela, je družina načrtovala odhod na varno. » Ni nas bilo strah bomb in orožja, strah nas je bilo okupacije. Vedeli smo za posilstva, ki se dogajajo v drugih mestih. Za mučenje, ki ga izvajajo vojaki. Za izropane hiše. Tega smo se bali,« pove Anja.

In potem je počilo…

In ravno tisti dan, ko so se odločili, da bo treba pobegniti, se je groza začela.

»Šla sem v posteljo, ravno sem dobro zaspala in slišim grozen pok. Mislila sem, da je nekje zabava, da je nekje poroka. Vse v tistem polsnu. Odprla sem okno iz zagledala močno svetlobo, vse je bilo v svetlobi. Šla sem do mame in ji rekla, da se je začelo.«

Vzela je svoj računalnik, nekaj osebnih stvari in mačke. Ravno tisti čas je bil oče na službeni poti, zato z mamo nista imeli avta. Taksi je bilo nemogoče poklicati, do postaje pa predolga pot. Počakali sta doma. Vmes se je oče vrnil iz potovanja, peš. Hodil je dva dni. Šli so do soseda, ki jim je dal rezervni avto, ki ni bil izpraven. Za silo so ga-med bombardiranjem- popravili in šli na pot.

Zlata prinašalca sta se poti veselila, pravi Anja.

Med potjo se jim je večkrat pokvaril. Na dolgi poti do Slovenije sta bila srečna samo njihova psa, ki sta mislila, da gredo na izlet. V Kremnčugu, kjer so se ustavili, sta veselo poskakala v ledeno mrzel Dnjeper.

Nekako so se, skozi že opustošeno Ukrajino, polno trupel, bombardiranih stavb, uspeli prebiti do Slovenije. Avto je zdržal 1500 km poti. K nam so prišli sredi marca. Čez mejo so hodili, nato jih je do Planine pri Sevnici peljala slovenska družina. Tanja, Anja in Tatiana so se nastanile v skromni sobi, brez delujočih strojev, brez gretja, za oderuško najemnino. Po spletu srečnih naključji in srčnih ljudi iz Kočevja, jih je usoda pripeljala v skoraj center mesta.

»Tu smo presrečne. Hvala Nika, večkrat izgovori Tanja,« večino časa ima Tanja solzne oči. Razumljivo, v Ukrajini sta ostali še dve njeni hčerki. Dvojčici sta inženirki računalništva, s svojim znanjem pomagata državi.

Mož, pravnik, se je hitro vrnil v domovino in prostovoljno služi vojsko. Trenutno se nahaja na kritičnem območju ob meji z Rusijo.

Na vojno območje po živali

»Tudi jaz bi šla v vojsko,« brez oklevanja pove Anja. Mama nad njeno idejo ni navdušena, prav tako si še ne more opomoči od dejstva, da je Anja v času hudih napadov šla nazaj v Ukrajino. Šla je namreč reševati živali, ki so jih lastniki pustili v svojih zapuščenih domovih.

V Slovenijo je pripeljala malo, plašno psičko, ki se še danes boji pokov.

Plašna rešenka.

»Včasih imam nočne more. Za veliko ljudi vem, da so umrli. Kolegi iz moje univerze, iz naše ulice. Naša hiša zaenkrat še stoji, sosedova več ne,« pove Anja. Pravijo, da se bodo v Ukrajino vrnili, svojo državo imajo vidno radi in so odločeni, da se bo postavila na noge.

Anja Zelinska, ki je zaradi svojega priimka, sicer Poljskega izvora, imela kar nekaj težav na poti, na daljavo nadaljuje študij. Mama, tekstilna inženirka pa se v joku spomni svoje prodajalne v središču mesta, ki je zdaj uničena.

V Kočevju jim je lepo, pravijo vse tri. Tudi mamina prijateljica Tatiana, ki se boji za življenje svojega brata, ki prav tako brani Ukrajino.

Kolikor lahko, so v Kočevju našle mir, vesele so prijaznosti domačinov. Njihova skromna želja to poletje je, da bi za en dan odšle na morje.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki