Trije Ž-ji in brivec so bili nekoč osebna izkaznica slehernega podeželskega mesta, ki je izražalo prestiž. Župan, žandar in župnik so bili v svojih vlogah, zaupanih od ljudstva, oblasti in stvarnika, nosilci tega. Njim so sledili gostinci in brivci. Slednji so bili še posebej čaščeni zaradi lepotičenja, po katerem je izdatno hrepenela trška gospoda.
Tudi središče dežele suhe robe je imelo pred stotimi leti brivca – frizerja Juvanca, ki je bil znan daleč naokoli. Obrt je po letu 1895, z lanskim odhodom zadnjega mojstra iz te družine, ugasnila. V nekoliko drugačni podobi jo od letos hrani Muzej Ribnica, ki sicer skrbi za ohranjanje ribniške, sodraške in loško potoške doline in v sodelovanju s prebivalci strokovno pokriva zgodovinski in etnološki vidik življenja v teh krajih.
V muzeju zbirka z naslovom »Ribniški trg«
V zadnjih desetih letih je bila iz tega naslova oblikovana posebna zbirka z naslovom »Ribniški trg«. V njej na različne načine odstirajo tudi ljudi (tržane) in njihove običaje oziroma nekatere stoletne, tradicionalne storitvene obrti, ki so jih ti pletli, a jih več ni. Povsod se je namreč pretrgala družinska veriga in z njo tudi izročila, ki so jih prenašale generacije. Da pa se jim ne bi za vselej zatrle sledi, so pred več kot 30-imi leti na vrata Muzeja potrkali zanamci Miklove družine in poleg stavbe, v kateri domuje knjižnica in Galerija Miklova hiša, izročili ustanovi v varovanje še nekaj svoje obsežne arhivske zapuščine. Del slednje so tudi stvari iz znamenite Cenetove gostilne, ki je z odhodom zadnjega lastnika kmalu zaprla vrata in bila tudi prodana, že vrsto let pa stavba sameva.
Najnovejše v muzejski zbirki predstavlja oprema brivsko-frizerske družine Juvanc
Posamezne, lahko bi rekli unikatne kose pohištva in orodij ter opreme je Muzej prevzel še od dveh trških družin, Bukovčenove in Šmalčeve. Poleg omenjenih zbirk, muzej hrani tudi zapuščino Jakoba Oražma, tovarnarja športne opreme, znanega s kratico JOR. »Najbolj svež, če temu lahko tako rečem, je letošnji prevzem pohištva, opreme, orodij, pripomočkov in res bogatega pisanega gradiva (dnevniki, pisma, zapiski, razglednice) od brivsko-frizerske družine Juvanc,« del te pokaže kustosinja Marina Gradišnik, vršilka dolžnosti direktorice rokodelskega centra Ribnica, v okviru katere deluje tudi Muzej.
Juvančeva zbirka je še posebej zanimiva, saj je v njej zložena celotna zgodba štirih generacij Juvančevih, ko je Avgust Juvanc, leta 1895 kot izučen frizer, brivsko frizersko obrt odprl v Ribnici. Ta se je nadaljevala iz roda v rod, zadnji lastnik salona je bil Avgustov pravnuk Roman Juvanc. Njegov praded, ki je bil doma z Velikih Poljan, je vajeniška leta pustil v Beljaku. Nekaj časa si je kruh služil na Dunaju, po opravljenem mojstrskem izpitu, leta 1895, pa je začel delati kot brivski mojster v Ribnici.
Škarje in brivnik prevzela sinova
Škarje in brivnik sta od očeta prevzela sinova Štefan in Bogomil-Milo. Prvi je salon odprl v Trebnjem, Milo pa je ostal v deželi suhe robe in poleg obrti je očetu, ki je bil tudi zagret telovadec sokolske »krvi«, sledil tudi na mnogih poteh družbenega udejstvovanja. Med Ribničani se je namreč leta 1926 zapisal tudi kot ustanovitelj in dolgoletni vodja ribniške pihalne godbe, po vojni pa jo je znova postavil na noge in vodil do leta 1972.
Pod njegovim vodstvom so v Ribnici poleg godbe delovali tudi tamburaši. Bil je izjemen glasbeni talent, ki je igral na vse instrumente in jih tudi poučeval. Njegov sin Bogomil, ki je bil prav tako brivec, je poleg dela v salonu čas preživljal tudi med čebelami in vodenju Čebelarskega društva Ribnica, nekaj let je bil tudi predsednik tamkajšnjega TVD Partizana.
Podoba salona je ostajala enaka
»Salon je že pred drugo svetovno vojno moderno opremil mizar Filip Štupica iz Male Hrovače. Razdeljen je bil na moški in ženski del, kasneje so ga spreminjali glede na čas; dodali so na primer lijake s tekočo vodo v brivskem delu, lijake za umivanje las in drugo. Podoba salona pa je v svoji osnovi ostala enaka,« razloži Gradišnikova.
Del Juvančeve zapuščine na voljo za virtualni ogled
Po Bogomilovi smrti je delavnico prevzel sin Roman, ki jo je moral zaradi bolezni, septembra lani, po več kot 120-ih letih zapreti. V njej pa bo za vselej ostal zanimiv citat Avgusta Juvanca, ki je v začetku svoje obrtniške poti zapisal: »Kar je bilo, nikdar ne mine, samo obliko menja…« Del Juvančeve zapuščine, ki tako piše nove zgodbe, bo kmalu na ogled na spletni strani muzeja v virtualni (3D) obliki, za naslednje leto pa že snujejo načrte za njene nove predstavitve. Slednja si zagotovo, kot tudi druge, zasluži stalno razstavo, a Muzej prostorov za to nima.
(mgć)