E-UTRIP
Anton Šilc
Featured Kočevje Novice Zanimivosti In zabava

Naredil se je mrtvega, to ga je (najbrž) rešilo

Zdravilna in gastronomska blagodejnost brstečega čemaža, ki ga je nabiral še kratkohlačnik, je pred dobrim letom Antona Šilca zvabila na pobočje hriba, zloženega nad zaselkom Borovec, nedaleč od regionalne ceste, ki mimo Velike in Male Slevice pelje proti bloški planoti.

Od nekdaj kot svoj žep dobro pozna sleherni kotiček teh krajev, v katere vrsto let zahaja tudi kot član velikolaške zelene bratovščine. Da se medvedi klatijo tod, ne vedo le lovci, zato je možnost srečanja z njegovo družino ravno na tem območju zelo verjetna, da pa bo zver tako blizu vasi in bo napadla, tega se ni nadejal. Spomini na lanski marčevski oblačen dan so zelo sveži.

»Vame je zapičila dva zoba, tri kremplje pa v rebra.«

»Malo pred poldrugo uro je bilo, ko sem jo mahnil po strmini navzdol, saj sem ugotovil, da sem očitno prišel blizu brloga. Do avtomobila, v bližini stanovanjske hiše, me je ločilo okoli 200 metrov, ko me je kosmatinka dohitela in podrla, jaz pa sem padel v blato. Obrnjen sem bil z obrazom navzdol, z rokami sem ščitil glavo. Naredil sem se mrtvega. Ko je prvič skočila name – po moje je tehtala okoli sto kilogramov in imela tri mladiče – nisem videl nič. Nato se je obrnila in še enkrat. Takrat je vame zapičila dva zoba, tri kremplje pa v rebra,« Anton podoživi dogodek.

»Res si ravnal taktično, kot v filmu ali po pričevanjih poznavalcev srečanja z medvedi, da bi v primeru paničnega bežanja zagotovo še dražje prodal svojo kožo,« so ga dan po tem, preden je prvi val koronavirusa zamrznil javno življenje, tolažili dobro uglašeni velikolaški veseljaki in budni kronistov lokalnega dogajanja. »Od danes si Srečko,« mu je druščina voščila ob novem rojstnem dnevu.

Končal je na urgenci

»Medvedka je bila zagotovo razburjena zaradi smukanja igrivega psa, ki je nase v bližini brloga opozarjal z lajanjem med mojim nabiranjem čemaža,« ne dvomi napadeni. Kosmatinec se je umaknil, ko se je z roba gozda znova oglasil pes. Anton se je počasi, ne da bi ga preganjal strah, pomikal proti avtomobilu in se zapeljal do kilometer oddaljene hiše, do predsednika lovske družine Francija Zakrajška. Ta mu je dal prvo pomoč, čez slabo uro pa je končal na urgenci z vidnimi globokimi praskami po hrbtu ter poškodbami v predelu nosu in ust.

Vsaj desetkrat je bil v življenjski nevarnosti

Pravi, da je že desetkrat bil v smrtni nevarnosti. Treščil je z motorja, sani in kolesa ter utrpel poškodbe glave in zlom ključnice. Motokultivator mu je raztrgal nogo, kot šolar je lovil ptiča in zgrmel z balkona, se spominja 61-letni Anton, sicer asketske postave, z dolgimi lasmi.

»Nedaleč od napada medvedke sem pred leti odstrelil manjšega medveda, sicer čemaž redno nabiram in takrat me kar prešine, ko se mi zavrti lanski film.

Odškodnina le za strgano srajco in površnik

»Pravzaprav me v gozd od nekdaj vleče, takrat pa ostane več časa za premišljevanje tudi o živalih in zvereh. Medvedove tace so njegovo ubijalsko orožje, seveda kadar začuti nevarnost. Največkrat, ko se postavi v bran mladičem,« so Antonove izkušnje. Kosmatinka, ki so jo kasneje odlovili, se mu v sanjah ne prikazuje, čeprav je okreval dobra dva meseca, da pa bi mu država izplačala odškodnino za napad medveda, so tudi bile sanje. Vlogo je sicer podal, a so mu jo uradniki zavrnili z utemeljitvijo, da bi mu lahko povrnili stroške za strgano srajco in površnik, za poškodbe, bolečine in navsezadnje strah pa da nimajo »cenika«.

»Verjetno bi me morala mrcina pokončati, ali bog ne daj tako poškodovati, da bi bil kripelj, potem bi se denar nekako le našel. Ma, kar je bilo, je bilo. Jaz se pripravljam za upokojitev, gozd bo še vedno ostal prostor sprostitve. Medvedi, ki so, to moramo vedno imeti v mislih, strašno močne živali, bodo v naših krajih še naprej lomastili. Previdnost je torej v nas.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki