Nejc Andolšek, štiriletnik iz vasice Trnje, se zdi čisto zdrav otrok. Kdo bi si mislil, da je ta mali junak skozi življenje dal že toliko trpljenja. Majhna gola glavica, na obrazu velik nasmešek in poln energije teče po hiši.
Pričakajo me zunaj pred hišo. Mamica, prababica in Nejc. Nejc mi poda roko in me pozdravi: »Dan teta.« Nato ves nasmejan, poln energije odide v hišo. Tudi mene povabijo naprej v hišo. Takoj mi ponudijo kavico. Prababica me najprej vpraša, če potrebujem kaj paradižnika. Stara je 82 let. Pa ne izgleda toliko. Rada dela. Danes je bila ravno na trgatvi, pove. V kuhinjo priteče še Nejčeva starejša sestra Zala. Mamico vpraša, kje je Nejc in takoj odhiti k njemu. Na začetku ji je bilo hudo, ker sta bila Nejc in mamica v bolnici. Vsakič, ko sta odšla v bolnico, je jokala. »Ves čas smo ji razlagali, da se bo pozdravil, da bo vse v redu,« pove mamica Marija.
Mamica mi pred pogovorom podari obesek in pentljico, ki jih je izdelovala, ko sta bila z Nejcem v bolnici. »Tako sem se vsaj malo zamotila. Tudi tiste bolj »kisle« sestre so se vsaj malo nasmejale.«
Kako se je vse skupaj začelo
Mariji se je decembra obetalo, da bo končno odšla v službo. Težko jo dobi zaradi zdravstvenih težav. Sledila je bolezen Nejca in morala je ostati doma. »Lani decembra je imel virozo in vročino, ki je čez dva dni izginila,« pripoveduje Marija. Kljub temu se je Nejc še vedno slabo počutil – bil je utrujen in brez energije. »Tudi, ko sva hodila na kontrole, je bilo zdravnici vse skupaj čudno, saj ni imel nobenih znakov prehlada,« pove. Nato so ga dali na testiranje krvi. Vsakič, ko so mu kri testirali, so bili levkociti višji. »Napotila nas je na infekcijsko kliniko v Ljubljano in rekla, da nekaj ni v redu.« Dan pred Božičem so mu naredili preglede. Večkrat so mu vzeli kri, blato, delali ultrazvoke. Takrat so jim povedali, da sumijo na levkemijo, vendar je niso čisto potrdili, saj so hoteli narediti še dodatne preiskave. Vmes so bili prazniki, zato se je vse skupaj zavleklo. 31. decembra pa so dobili potrditev, da ima akutno limfoblastno levkemijo tipa B. »Najprej je sledil šok. Prvo vprašanje je bilo, če je ozdravljivo? Razložili so nama, da je to najbolj pogosta oblika, da jih največ zboli za tem tipom in da je najbolj ozdravljiva,« pove Marija. Tako obliko levkemije ima več kot 30 % otrok in je 80 % ozdravljiva.
Nejc je bolezen sprejel in sprejel je tudi to, da mora biti malo več v bolnišnici. »So bili trenutki, ko je bil kot cunja, ni mogel čisto nič, samo ležal je,« pove Marija. Vendar je sam rekel, da se bo pozdravil. Ni imel težave z izgubo las, to ga ni motilo. »Sreča v nesreči, da je tako majhen,« doda mamica. Na začetku je rad hodil v bolnišnico, potem pa se je že vsega naveličal. »Poskusili smo ga prepričati z odkupnino, kakšnim avtomobilčkom, da je šel. Zdaj proti koncu pa res ni več hotel. Šla sva dvakrat na transfuzijo in je rekel, da ne gre več. Ni hotel ne v avto, pred bolnico pa ne iz avta,« pove.
Foto nejc 3: Nejc zelo pogreša prijatelje iz vrtca.
Pogreša prijatelje
Nejc ima zelo rad dinozavre. Pokaže mi novega dinozavra, ki mu ga je prinesel stric. Ko ga vprašam, če mi bo kaj povedal, mi odgovori, da je lepo. Najraje gleda risanko »Tačke na patrulji«. Zdaj, ko ima več energije, zelo rad teka, čeprav ga potem bolijo noge in je malo zmeden, včasih tudi pade. Vse bolj pa pogreša svoje prijatelje. V vrtcu ni bil že od decembra. »Večkrat gre k mojim staršem v sosednjo vas, da je vsaj malo od doma. Drugače se pa igramo za hišo.« Na izlete ne hodijo, tudi nakupovalnih centrov se izogibajo. »V jeseni bomo poskusili oditi na izlet, kjer ni veliko ljudi,« pove oče. Tudi starejša sestra ni smela hoditi v šolo, ko so ponovno po epidemiji odprli šole. Za Nejca bi bilo zelo nevarno, če bi prinesla kakšno okužbo. Zdaj hodi normalno v šolo. »Sicer zelo pazimo. Se tudi v šoli držijo, da če je kdo prehlajen, ne pride v šolo.« Počasi se mu gradi odpornost, še vedno pa je lahko že samo prehlad rizičen.
Zvečer še vedno dobiva tablete, dvoja zdravila ima vsak dan, en sirup pa dvakrat na teden, ob četrtkih pa spet posebna zdravila. »Imam kar listek napisan, da vem, kdaj mora kaj vzeti.« Z intenzivnim zdravljenjem in kemoterapijami je zaključil, a vsaj še pol leta mora ostati doma. Če bo zdravljenje še naprej tako uspešno, bo imel zdravila le še eno leto in pol. Občasno ga zjutraj še dajejo slabosti po zdravilih, a ponovno postaja fantek s polno energije. »Upajmo, da se zdaj, ko je na dobri poti, ne bo kaj zalomilo,« doda Marija.
K.N.