Jože Koleta je ime, ki v svetu športa nekaj pomeni. V času Jugoslavije je osvajal atletska tekmovanja in dosegal medalje v gimnastiki. Svoj pečat je pustil tudi na teniškem igrišču. Z vsestranskim športnikom smo se sprehodili po njegovi dolgi in uspešni športni poti in se spominjali uspehov, ki se jih spominja tudi marsikdo izmed vas.
Vse se je začelo skozi igro. S prijatelji iz Rudarskega naselja je takrat sedemletnik začel vaditi gimnastiko v Šeškovem domu, treniral ga je tovariš Trobentar.
»Kasneje smo trenirali gimnastiko v domu telesne kulture in sicer pri tovarišu Alojzu Okornu. Organiziral nam je dvoboje z ljubljanskim ŠD Taborom. Na teh dvobojih pionirjev smo zmagali vse štiri dvoboje, sam pa sem zmagal trikrat. Po končani osnovni šoli sem odšel v Maribor, na Srednjo šolo za telesno vzgojo. Prošnjo za vpis na srednjo šolo mi je napisala moja prijazna razredničarka, tovarišica Olga Lenac, ki sem ji še danes hvaležen za njeno pomoč in pravilno vzpodbudo,« se svojega spoznavanja s športom spominja prijeten sogovorniki.
Koleta je nase opozoril leta 1968 in pri svojih 17 letih zmagal na slovenskem prvenstvu pri mladincih III. razred. Nastopilo je 86 tekmovalcev, zmagal pa je z visokim naskokom 1,6 točke. Čez dve leti je ponovno postal slovenski srednješolski prvak in se okitil s kar šestimi zlatimi medaljami, slavil je na štirih orodjih, bil član zmagovalne ekipe srednje šole in posamični prvak Slovenije. Uradni mladinski prvak Jugoslavije je bil šele tretji.
»Leta 1972 pa sem tretjič postal slovenski prvak v gimnastiki, tokrat v kategoriji članov II. razreda. Za to tekmovanje sem zbral najboljše kočevske telovadce. Zasedli smo drugo mesto. Za mojo vajo na bradlji mi je sodnik, večkratni državni prvak v gimnastiki g. Janez Brodnik, dosodil oceno 9,90 in mi osebno čestital za izvrstno izvedbo,« se upravičeno s ponosom spominja zlatih časov.
Skakališča po travnikih
Poleg gimnastike ga je zanimal tudi skok s palico. To atletsko disciplino mu je približal učitelj športne vzgoje prof. Tone Adamič. »Na športnem vadišču pri osnovni šoli Mirka Bračiča je izvajal skok s palico, ki je bila takrat še iz aluminija, torej se ni upognila. Kljub temu je preskočil višino 380cm in bil tretji na slovenskem prvenstvu. Otroci smo bili nad njim in disciplino navdušeni in smo začeli postavljati skakališča po travnikih. Skopali smo ustrezno veliko luknjo, palice iz leskovine pa našli v gozdu.«
Pisalo se je leto 1972 in pri predmetu atletika na Fakulteti za šport v Ljubljani je moral Koleta za uspešno opravljen izpit preskočiti 250cm. Ko si je profesor ogledal skok, tehniko in višino, ga je nagovoril k treningu na stadionu Olimpije.
In če se je v otroških letih Jože Koleta čudil profesorju Adamiču, je njegov skok hitro presegel. Pri Olimpiji je začel resno trenirati in že v prvem poletju preskočil 430cm. Naslednje leto je preskočil 450cm na kranjskem mednarodnem mitingu, kjer je zmagal v skoku s palico in imel hkrati najboljši rezultat mitinga pri moških. Ta rezultat pa je že pomenil vrh jugoslovanskega skakanja s palico. Na to obdobje ga še posebej spominja članek v časopisu Delo, ki ga je dan po tekmovanju napisal Evgen Begrant, velik poznavalec atletike.
»Leta 1974 mi je le uspelo pridobiti nove, bolj elastične palice. Zato sem v Skopju že skočil 470 cm in zmagal ter se tako prvič uvrstil v jugoslovansko reprezentanco. Prvak Jugoslavije pa sem postal z rezultatom 485 cm, drugim najboljšim rezultatom vseh časov, v kraju Zrenjanin v Srbiji,« sogovornik se spominja, da je takrat tekmovanje potekalo pri vročih 34 stopinjah. Jugoslavijo je z reprezentanco zastopal štirikrat.
Jože Koleta iz Kočevja in ne »ljubljančanin«
»Leta 1975 sem zmagal v Zagrebu, na stadionu Dinama s 475cm in neuspešno naskakoval novi jugoslovanski rekord 493cm. Po zmagi me je reporter Sportkih novosti intervjuval v hotelu. Povedal sem mu, da bom intervju opravil samo pod pogojem, da ne omeni »ljubljančanin Jože Koleta«, ampak mora posebej izpostaviti, da sem doma iz Kočevja!« Novinar je to tudi upošteval.
Ponosen na svoj kraj je leta 1978 s številnimi športnimi zanesenjaki ustanovi Atletski klub Kočevje. Izšolali so preko 30 atletskih sodnikov. Izvedli številna območna in področna tekmovanja.
»Največja prireditev je bila izvedena leta 1981, Atletski miting prijateljstva, ki ga ljubljanska Olimpija ni smela več prirejati, ker ni imela tartanske steze. Sam sem bil vodja tekmovanja, pred tem pa sem povabil moje številne prijatelje iz jugoslovanske reprezentance. Glede na to, da sem treniral pionirje in mladince, jih vodil na tekmovanjih po Sloveniji, sem si zelo želel nastopiti pred njimi in kočevskim občinstvom in nanj narediti kar najboljši vtis. Prav to mi je v največji meri tudi uspelo.«
Dvoboj tenisa, ki je traja dobre tri ur
Koleta se je leta 1980 poskusil tudi v tenisu.
»Igrati sem ga začel leta 1980 na privat dvorišču g. Karničnika. Veliko sem igral, pa tudi tekmoval na turnirjih in igral za ekipo Kočevja. Hkrati smo s prijatelji ustanovili Teniški klub Kočevje in iskali ustrezno lokacijo za izgradnjo vsaj 4 teniških igrišč.«
Po šestih letih aktivnega igranja se je že nahajal na 19. mestu na slovenski članski lestvici. Istega leta je odšel v Nemčijo, v mesto Bochum in tam ustanovil Teniško šolo in predajal znanje celih 9 let.
Leta 1995 se je z družino vrnil v Slovenijo.
»Potem sem imel več časa zase in sem lahko več tekmoval. Postal sem 4-kratni slovenski prvak v različnih veteranskih kategorijah. Zmagal sem na številnih turnirjih. Najpomembnejši rezultat sem dosegel leta 1999, v Umagu, kjer sem na turnirju I. kategorije v finalu, premaga 6. najboljšega igralca na svetovni jakostni lestvici, Avstrijca Alfreda Klammerja. Dvoboj je trajal 3 ure in 20 minut na center cortu Stelamarisa.
Drugi odmevni dosežek sem doživel na Bolu na Braču, kjer sem zmagal turnir II. jakostne kategorije. Celo leto sem imel zelo dobre uvrstitve, zato sem se na koncu sezone uvrstil na 21. mesto svetovne jakostne lestvice za veterane 60+,« Koleta nam je svojo športno pot strnil na nekaj strani, a njegovi uspehi presegajo zapisano in jih je še veliko.
Njegov športni duh pa je do neke mere tudi zaslužen, da je Kočevje v tedanjem režimu dobilo nov atletski stadion s tartansko maso.
»Kot vojak sem se udeležil armijskega in nato vsearmijskega tekmovanja na Ohridu. Oficirji so me dobro poznali kot uspešnega atleta. Poleg tega sem bil profesor športne vzgoje in diplomirani trener atletike. Tako sem bil zelo primeren kader za delo športnega referenta v komandi armije v Ljubljani. To delo sem nato opravljal 7 mesecev. Skrbel sem za izvedbo raznih tekmovanj po različnih krajih, izvajal telesno vežbanje starešin dvakrat tedensko, organiziral plavanje v bazenu Tivoli.
Odgovorni za šport je bil major Dušan Mandić. Načel je pogovor o atletiki v Kočevju. Omenil sem mu, da smo imeli kar nekaj dobrih atletov, kljub slabim pogojem za trening, saj je bil stadion večkrat pod vodo. Leta 1977 je vojska gradila atletski stadion v Ribnici za potrebe izvedbe armijskega prvenstva. Omenil sem mu tudi, da imamo v osnovni šoli 25-metrski bazen, ki ga pri armijskih tekmovanjih potrebujejo.
Čez 14 dni mi je g. Mandič povedal, da se je vodstvo 9. armijske oblasti odločilo, da tudi v Kočevju zgradijo sodoben stadion, ga dvignejo za 1,5m in položijo tartansko maso.
Armijsko prvenstvo je bilo zato izvedeno tako v Ribnici in v Kočevju,« se spominja tistih časov.
Čeprav živi v Ljubljani, ga na Kočevje vežejo najlepši spomini in družina ter prijatelji. Rodni kraj tudi večkrat obišče, ta čas med drugim preživi tudi v naši naravi, ki ponuja ogromno možnosti za rekreacijo. Pri 72. letih ne ostaja smo športnik po duši ampak tudi telesno.
