Klimatske spremembe terjajo svoj davek, ki ga v zadnjih letih še kako občutijo slovenska smučišča. Novo nastalim razmeram se bo potrebno prilagoditi. Kako? S preusmeritvijo dejavnosti! To je odlično uspelo MTB Centru v Dolgi vasi, v občini Kočevje, kjer so v zadnjih letih na lokaciji smučišča, ki je trenutno (kolikor dovoljujejo vremenske razmere) namenjen le najmlajšim, vzpostavilo več kilometrov prog oz. trailov, namenjenih gorskim kolesarjem. Center se ponaša s številnimi dogodki, na katerih se odvijajo tekmovanja na višjem nivoju. Njihovi uspehi odmevajo daleč v tujino in privabljajo obiskovalce iz vsega sveta. O tem, kakšni so začetki vzpostavitve centra in kakšni so načrti za naprej, smo povprašali vodjo MTB trail centra Kočevje, Janeza Dejaka.
Prosim, da se za začetek malce predstavite.
Sem Janez Dejak iz Mozlja in primarno opravljam delo na Melaminu. Med ljudmi sem večinoma znan po svojem prispevku pri razvoju MTB centra v Dolgi vasi v Kočevju, ki je v zadnjih letih doživel velik razcvet. Z razvojem centra se ukvarjam predvsem v svojem prostem času. Mi je pa ravno delo na Melaminu omogočilo in mi omogoča še sedaj, da sem uspel postaviti takšne temelje centra, kakršni so danes, saj sem uspel pridobiti kar nekaj sponzorjev, ki nam, predvsem finančno, krijejo hrbet in tako omogočajo napredek, za kar sem jim izredno hvaležen. Seveda pa gredo zasluge za razvoj centra tudi ostalim, med katerimi bi še posebej izpostavil Zavod za gozdove Slovenije, ki nam je v uporabo prepustil cel hrib, na katerem so danes vzpostavljene kolesarske proge, ter Zavod Kočevsko. Uspešno smo uredili tudi z nekaterimi lastniki gozdov, ki so nam dali dovoljenje za izgradnjo. Moram pa reči, da smo imeli veliko »srečo«, če lahko tako rečem, da sta večinski lastnici ozemlja današnjega MTB centra občina in država, kar nam je močno olajšalo situacijo.
Vse, kar se je v nekaj letih zgodilo pa nebi bilo moč uresničiti brez prostovoljcev, ki so si trail center vzeli za drugi dom in požrtvovalno pomagajo pri razvoju, zato bi se jim rad še posebej zahvalil.
Kakšna je vaša vloga v MTB centru?
Lahko bi rekel, da sem vodja MTB centra, vendar se najraje opišem kar za prostovoljca. Moja naloga v centru je predvsem administrativne narave, saj urejam vse pravne in druge formalnosti ter komuniciram z ostalimi sodelujočimi, kot so sponzorji, Občina Kočevje in Zavod Kočevsko. Prav tako je v mojih rokah tudi organizacija prireditev, ki so sedaj že kar številčne in nagovarjajo ljudi iz vsega sveta.
Za tehnični del(gradnja, načrtovanje in vzdrževanje) skrbi Igor Kaligarič z ekipo.
Kakšni so začetki vzpostavitve centra in zakaj ste se odločili za ta podvig?
Naj za začetek povem, da se sprva z gorskim kolesarjem nisem ukvarjal, mojo glavno rekreativno dejavnost mi je predstavljala košarka. Nikoli si nisem predstavljal, da se bom kdaj ukvarjal in navdušil nad gorskim kolesarjenjem. Dokler nisem začel obiskovati hrvaške kolesarske zimske lige. Leta 2007 sem se zapletel v pogovor z, sedaj že pokojnim, vodjo lige, ki mi je dejal, naj v Kočevju naredimo internacionalno kolesarsko ligo. Ideja me je tako navdušila, da sem jo že naslednjo leto uresničil. O tem, da bi v Kočevju imeli kolesarsko ligo in morda tudi center, sem sicer razmišljal že prej, od trenutka, ko sem se leta 2007 usedel na kolo. Vodja lige pa mi je idejo le še potrdil in me dodatno motiviral, da sem šel v akcijo. Do realizacije centra je dejansko prišlo po petih letih, ko smo organizirali prvo dirko, ki je bila zelo obiskana, pozitivna mnenja pa so takrat kar deževala. Torej začeli smo s prireditvami, kasneje pa smo jih nadgradili tudi na državnem nivoju. Tekme so bile vsako leto večje in imeli smo vedno več dela s postavljanjem prog. Morali smo zgraditi progo za »cross country«, kar je izraz za »krožno« pot. Začeli smo kopati, vendar se na to nisem kaj prida spoznal, vedel sem le, da moram nekako priti iz enega konca na drugega. Leta 2016 pa je iz Kanade prišel Igor Kaligarič, ki se je po nekaj letih življenja na severu Amerike vrnil v svoj kraj. Lahko rečem, da je bilo to leto prelomno, saj sva z Igorjem združila moči in skupaj osnovala center. Igor se je namreč v Kanadi izobraževal prav v postavljanju in vzdrževanju poti, namenjenih gorskemu kolesarjenju, znanje pa je nato prenesel naprej v izgradnjo našega centra. Januarja 2016 smo tako zgradili prvi trail (stezo) v dolžini približno 900 m, ki smo jo poimenovali Spet doma. Nato smo zgradili Veroniko, po Veroniki Deseniški, ki skupaj s Friderikom II. Celjskim velja za glavno akterko ljubezenske zgodbe v navezi z zgodbo o izgradnji kočevskega gradu Fridrihštajn. Ta proga je zgrajena tako, da je primerna za spust ljudi praktično vseh starosti in sposobnosti, ne glede na kondicijo in znanje. Za tem smo zgradili še stezo, ki smo jo poimenovali Friderik, kateri so kmalu sledile tudi druge.
Torej so nekatere steze primerne tudi za otroke? Kolikšen je interes s strani otrok?
Da, tako je. Interes otrok je res izjemen. Ob vznožju centra je kasneje nastal Pump track, lahko bi mu rekli tudi proga z valovi, na kateri je skoraj vsak dan prisotnih 20-30 otrok. Proga je zgrajena tako, da se po njej lahko vozijo tudi najmlajši otroci, ki svoje začetke kolesarjenja trenirajo na poganjalčkih. Pomembno je le, da otrok samostojno vozi kolo oz. poganjalček. Lani in predlani smo prav tako organizirali MTB kamp za otroke, ki sta bila v hipu razprodana, udeležili so se ga otroci iz vse Slovenije.
Koliko otrok je vključenih v poletni MTB kamp?
Število otrok, ki jih sprejmemo, je odvisno predvsem od števila trenerjev. Ta mesec smo v Kočevje končno dobili tri trenerje, ki sicer prihajajo od drugod. Pogoj pa je 8 otrok na trenerja, kar pomeni, da je omejitev nekje do 24 otrok. Pri takšnih kampih je obenem tudi priporočljivo, da je zraven še pomočnik.
Ali bodo trenerji na voljo le v času kampa?
Ne, trenerji bodo v centru stalno prisotni. Če nam bo situacija zaradi epidemije koronavirusa dovoljevala, bomo že letos pričeli z gorsko kolesarsko šolo, ki se bo ob bok postavljala preostalim zvrstem športa, kot so nogomet, atletika, košarka in podobno. Otrok bo tako poleg že uveljavljenih športnih aktivnosti imel tudi možnost vpisa v gorsko kolesarsko šolo v MTB center. Kot pri vsakem športu bodo člani tudi pri nas imeli možnost sodelovanja na tekmovanjih, ki se bodo odvijala na državnem nivoju in bodo imeli možnost osvojiti slovenski pokal. Prisotnost na tekmovanjih seveda ne bo obvezna, otrok se lahko z gorskim kolesarjenjem ukvarja zgolj ljubiteljsko in zato, da se malo »znori«. Vendar pa praksa kaže na to, da je večini v interesu, da tekmujejo in svoje znanje nadgradijo na višji nivo. Glede na to, da nam predvsem v zimskem času vremenski pogoji ne dovoljujejo in omogočajo izvajanja gorskega kolesarjenja na prostem, bomo z aktivnostjo pričeli v telovadnici, kjer bo poudarek na krepitvi in gibanju celotnega telesa. Postavili bomo poligone, občasno pa bomo z otroki odšli tudi na pohode z namenom pridobivanja kondicije. Ko nam bodo vremenske razmere dovoljevale, ponavadi je to v mesecu marcu, pa bomo začeli tudi s treningi na terenu.
Kakšen je postopek, če se želimo s kolesom spustiti po progah MTB centra?
Sprva je potrebno oditi na samo vznožje pobočja, kjer je postavljena mobilna hišica. Tam se kupi karto, ki je lahko dnevna ali letna. Dnevna karta stane 3 € za mladoletnika in 5 € za odrasle, letna pa za otroke znaša 10 € in za odrasle 30 €. Običajno se obiskovalci poslužujejo dnevne, ampak tisti, ki bi si želeli tudi pomagati pri vzdrževanju poti, pa kupijo letno, ne glede na to, ali bodo v Kočevju le enkrat. Čeprav moram reči, da se ljudje večinoma vračajo. Letna članarina je torej kot nekakšna vinjeta, s katero lahko voziš po progah vse leto, vendar pa posameznike tudi nagovarja k temu, da so odgovorni do okolja in da obenem pomagajo ohranjati in skrbeti za kolesarske steze. Denimo, če s kolesom prevoziš črto in porušiš del poti, se ustaviš in jo greš popravit. Opažamo, da letno vinjeto kupi tudi kar nekaj kolesarjev, ki v centru preživijo le en dan, na ceno se sploh ne ozirajo.
Torej najprej kupimo vstopnico. Kako do vrha stez?
Gor gremo lahko po »climb trailu (steza, po kateri se vzpenjamo) – Frideriku. Na tej poti mora kolesar premagati 200 m višinske razlike v dolžini približno treh kilometrov. Pot je zastavljena v serpentinah, kar omogoča, da jo prepeljemo dokaj enostavno, brez hujših naporov. Druga možnost pa je vožnja s shuttlom (kombijem). »Shuttle bus« je v kolesarskem žargonu prevoz kolesarjev s kombiji. V nekaterih drugih državah še vedno prakticirajo »old school«, namestijo kolesa na streho ali pa jih dajo na prikolico.
Ali se je za prevoz s »shuttlom« potrebno predhodno naročiti?
Ne, trenutno naročanje ni obvezno. Kolesarjem ob prihodu vedno povemo, kdaj bo na pot krenil naslednji, navadno ne čakajo dlje kot pol ure. Praksa pa kaže na to, da se največkrat odločijo, da bodo sprva do vrha šli kar »na žgance«, kar v kolesarskem žargonu pomeni, da se do vrha povzpneš na kolesu po temu namenjeni kolesarski stezi. Želijo si namreč, da jim srce požene kri po žilah, da se preznojijo in okrepijo. V drugi rundi pa se marsikdo že odloči za prevoz s kombijem ter se tako prepusti le užitkom ob spuščanju po stezah. Vsekakor pa razmišljamo tudi o tem, da bomo sčasoma morali uvesti prednaročila za prevoz, saj je povpraševanje vedno večje. Želimo se namreč izogniti temu, da bi kolesarji morali predolgo čakati na prevoz. Vendar pa mora rezervacijski sistem delovati kar se da brezhibno, za kar je potrebno vložiti nekoliko več časa in finančnih sredstev v samo tehnologijo in vzpostavitev sistema. Shuttle med tednom vozi le izredno. Minimalno število, da odpelje, je 5 oseb. Plan je, da bo kombi vozil tudi med tednom, s čimer bi pridobili dodatna delovna mesta, saj bi tam nenehno morala biti prisotna oseba ter dvoizmenski delavnik.
Ali je prevoz s kombijem plačljiv?
Da, enkratna vožnja znaša 5 €. Opažamo pa, da je na terenu vedno več električnih koles, ki posameznikom omogočajo enostavnejšo vožnjo navzgor, zaradi česar se ne odločajo za prevoz s kombijem. Kar je seveda popolnoma razumljivo. Vendar dejstvo je, da več koles prevozi stezo, bolj se slednje obrabljajo in uničujejo, stroški vzdrževanja pa kljub vsemu ostajajo. Zato razmišljamo o tem, da bi sčasoma uvedli nekoliko dražjo vinjeto za tiste, ki se prevažajo z e-kolesom ter si na tak način vsaj nekoliko povrnili stroške.
Katera oprema je priporočljiva za spust po gorskih kolesarskih stezah?
Izpravno gorsko kolo, najbolje je, če je enduro, ki ima več vzmetenja. Obvezna je tudi čelada, ki ni nujno, da pokrije celoten obraz, lahko je tudi klasična. Odločitev, katero čelado uporabiti, je odvisna tudi od izkušenj. Tisti, ki je imel že kakšno nezgodo, ni varijante, da bi šel s klasično, raje se odloči za čelado, ki pokrije cel obraz. Seveda pa so priporočljivi tudi ščitniki; želva za hrbtenico, kolenčniki, komolčniki, za to zaščito prosimo predvsem otroke, da jo nosijo. Skratka, močno priporočljiva je oprema, ki je namenjena prav temu, saj v primeru, da se po stezah zapelješ s kolesom, ki ni temu namenjeno, si lahko narediš več škode, kot koristi.
Kako je z opremo, če je nimaš? Je možna izposoja?
Zaenkrat oprema še ni na voljo za izposojo, je pa v planu. Vse je povezano z infrastrukturo, saj bi v tem primeru na sami lokaciji centra morali imeti neko izposojevalnico, npr. namenski prostor, v kateri bi imeli opremo, poleg tega bi tu nudili tudi servis, trgovino in podobno. Do sedaj glede teh zadev nismo imeli kakšnih večjih problemov, saj imajo kolesarji opremo večinoma s seboj. Tisti, ki opreme nimajo, pa nas prej pokličejo in o tem povprašajo ter jim obrazložimo situacijo. Priprave pa že gredo v smeri, da bi tistim, ki se bodo po progah spustili prvič, nudili izposojo opreme, skupaj s spremstvom.
Kje lahko pridobimo več informacij o centru, o posameznih poteh?
Veliko informacij je navedenih na naši spletni strani, ob vznožju centra je prav tako postavljena informativna tabla z zemljevidom, na katerem so vrisane vse poti. Kolesarji do informacij dostopajo tudi preko mobilne aplikacije Trail forks, kjer so predstavljeni traili po vsem svetu. Tam so dostopne informacije tako o posameznih progah, kot tudi aktualne razmere na tej lokaciji in pa seveda ocene, ki jih podajajo uporabniki. Naš MTB center se trenutno ponaša z oceno 5,0.
Koliko prog imate urejenih v vašem centru in ali se razlikujejo po težavnostih?
Urejenih imamo preko 14 kilometrov prog. Naš cilj je doseči minimalno 20 km ali več. Toliko, da bo nekdo lahko v centru kolesaril ves dan, pa še ne bo uspel prevoziti vseh poti, s čimer bi kolesarje tudi spodbudili, da svoj obisk podaljšajo za kakšen dan ali dva in v okolici tudi prenočijo. Sedaj smo poti povezali od vrha, tako da imaš res daljšo pot, ki ti omogoča do 15 minut spusta. Proge so razdeljene v pet skupin, ki se razlikujejo glede na težavnost. Najlažja je zelena, sledi modra, rdeča in dve črni. Slednjima pravimo tudi diamantni, ker ju označuje znak, podoben diamantu, poleg tega pa tako najtežavnejše proge imenujejo tudi v tujini, oz. natančneje v Kanadi, od koder smo prenesli kar nekaj znanja. Naj dodam še to, da smo proge načrtno uredili tako, da kolesar že takoj na začetku lahko preizkusi, ali je kos težavnosti določene poti oz. ali je morda proga zanj prezahtevna. Pri ureditvi poti smo namreč sledili pravilu, da mora biti na težjih progah že ob samem začetku spusta prisoten težji element, ki kolesarja pripravi na to, kaj ga čaka v nadaljevanju. V kolikor bi kolesar ugotovil, da mu je element prezahteven, se še vedno lahko ustavi in spusta ne nadaljuje.
Kako zahtevna je izgradnja poti in koliko časa vam vzame priprava?
Čisto odvisno od poti in načina dela, ki ga določena steza zahteva. Ponekod je steze potrebno urediti ročno, drugod pa imamo možnost uporabe strojne mehanizacije. Po izkušnjah lahko rečem, da nam priprava ene poti vzame minimalno en mesec ali več. Je pa tako ali tako potrebno proge neprestano, na dnevni bazi, vzdrževati in popravljati. Sedaj imamo tu zaposlenega vzdrževalca, ki se temu popolnoma posveti in skrbi, da je vse tako, kot mora biti. Torej, da je okoliško zelenje tako urejeno, da se kolesar med vožnjo ne udari v kakšno vejo, da je trava urejena, pokošena, da po potrebi odstranimo ali zasujemo skalo, ki pokuka na plano in postavlja v nevarnost vozeče in podobno. Seveda pa se moramo zavedati, da smo vendarle v naravi in da nas lahko marsikaj preseneti, zato moramo biti vsi pripravljeni tudi na to.
S koliko padci kolesarjev se soočate v vašem centru?
Malo. Ker je trail center res dobro narejen. Zato imamo tudi takšen naval ljudi. Poti so namreč speljane tako, da če znaš, lahko do dna prideš praktično brez zavor. Najvarneje se je po progah spustiti takoj po zimskem času, torej takoj na začetku sezone, saj so takrat poti najlepše in najbolj urejene. Sčasoma se namreč zahtevnost poveča. Poleg tega pa je priporočljivo, da se ne spuščamo po progah takrat, ko je teren razmočen, saj je lahko to zelo nevarno, pa tudi steze se intenzivneje uničujejo.
Posebnost vašega centra?
Lahko rečem, da je največja posebnost tega trail centra lokalna skupnost. Sestavljena iz več kot deset ljudi, prostovoljcev, ki vsak dan vzdržujejo proge.
V tem delu Evrope ni takšnega. Tudi tista mondena smučišča, ki imajo kolesarske parke, se z našim ne morejo primerjati, smo butični, vedno je nekdo od naših prostovoljcev pripravljen razložiti gostom o poteh, na koncu dneva pa zaživi terasa, kjer se skupaj z gosti podružimo. Med bike (kolesarskim) parkom in MTB centrom je nekoliko razlik, saj so bike parki v večji meri namenjeni zahtevnejšim kolesarjem z izkušnjami, ki si želijo izvajanja skokov. Se pa vedno več tovrstnih parkov odloča z vzpostavitev tudi takšnih poti, ki so primerne tudi za družine. Kot je na primer naša proga Veronika, ki je dejansko primerna za vse. Takšnih enostavnejših poti prej ni bilo, bike parki pa so primerni za nekje 5 % kolesarjev.
Kakšni dogodki se odvijajo in se še bodo odvijali?
Dogodkov je kar nekaj in jih tudi še bo. En izmed teh je MTB tabor oz. kamp za otroke. V avgustu (od 13. do 16. 8.) bo potekal tudi festival Flat out days, ki nagovarja ljudi iz celega sveta, kar nam predstavlja zelo dobro promocijo tudi v tujini. Prirejamo tudi dirko Enduro Kočevje, kjer se tekmovalci večinoma le spuščajo. Potem je tu še Moto XC Kočevje, vzdržljivostna disciplina, ki bo letos potekal že osmič. S tem dogodkom smo tudi začeli. Lani je privabil obiskovalce iz kar petnajstih držav, če prištejemo še Enduro festival pa je celotno število držav, iz katerih prihajajo obiskovalci, triindvajset. Največ jih prihaja iz sosednjih držav, Hrvaške, Italije in Avstrije. Pomagamo tudi pri tekmi Navkreber na Strmo reber, kjer se kolesarji vzpenjajo s cestnimi kolesi na Strmo reber nad Osilnico. To delamo v partnerstvu z Zavodom Kočevsko, ker je bil začetni vložek za nas prevelik.
Izvedeli smo, da je MTB center prevzel Zavod Kočevsko. Ali to drži?
Da, res je. Od meseca maja 2020 je center prevzel Zavod Kočevsko, saj je za nas projekt postal enostavno prevelik, potenciala za razvoj pa je še ogromno. Kar pet let smo celoten kolesarski center ustvarjali in vodili popolnoma prostovoljno, že od začetka pa je bil naš cilj, da bi v tej dejavnosti lahko tudi pridobili nova delovna mesta. S prevzemom Zavoda se to počasi uresničuje. Moram pa poudariti, da sama struktura ekipe in delovanje centra ostaja enako, kot prej, predali smo jim vse informacije in navodila, kako naj poteka delo v centru, kar so sprejeli in lahko rečem, da sem z vsem izredno zadovoljen. Plan s prevzemom je bil sicer načrtovan že v mesecu marcu 2020, vendar nam je koronavirus nekoliko prekrižal načrte.
Ali v sklopu centra nudite tudi ponudbo hrane in pijač?
Da, to je novost, ki smo jo uspešno izpeljali pod okriljem Zavoda Kočevsko. Pod vznožje centra smo postavili mobilno šank prikolico in obiskovalcem nudi paleto različnih napitkov, s katerimi se lahko okrepčajo pred, med ali (kot večina) po uspešnih kolesarskih podvigih. Sčasoma bo v lokalu možno naročiti tudi enostavnejše prigrizke, kot so hotdogi, ocvrti krompirček in podobno. Moram reči, da je v primerjavi s kakšnimi drugimi rekreacijskimi centri naš lokal na vrhunski lokaciji, saj se kolesarji lahko spočijejo in sprostijo ob pijači na dnu prog ter se tako izognejo morebitnim neprijetnostim, ki bi se lahko zgodile, če bi lokacija lokala bila na vrhu samega centra. Lokacija je prav tako priročna tudi za goste, ki se ob večernih urah lahko podružijo v lokalu, zakurijo ogenj v ognjišču in uživajo ob večernem klepetu ter medsebojnem spoznavanju. V samem lokalu je prav tako možno kupiti karto oz. vinjeto.
Torej nudite tudi možnost nastanitve oz. postavitve kemperjev?
Trenutno še ne, je pa v planu vzpostavitev PZA in kampa ter parkirišča. V planu smo imeli ureditev že v tem letu, vendar se nam finančno žal ni izšlo, saj smo budget morali nameniti drugim, prav tako pomembnim in obveznim zadevam, deloma tudi zaradi korone. Vse je v planu, odvisno pa je od sprotnega dogajanja. Konec leta bomo sodelovali pri spreminjanju OPN-ja, do takrat pa ne moremo kaj dosti spreminjati.
Kakšni so načrti za naprej?
Trenutno smo v fazi izdelave nove spletne strani, ki bo nekoliko bolj pregledna in olajšala iskanje potrebnih informacij s strani interesentov. Predvidevamo, da bomo s tem naredili največji preboj. Nadaljnji načrti pa so širjenje trail centra, postavitev dodatne infrastrukture. Ob tem lahko povem, da bomo v naslednjih dneh končno uspeli postaviti sanitarne bloke s tuši, ki so nujni v sklopu trail centra, predvsem v času tekmovanj. V planu je še izgradnja skupnega prostora za druženje ter objekta, ki bi nudil osnovno gorsko kolesarsko opremo in storitve ter, kot sem že omenil, glamping ali kamping, apartmaji in podobno.
M.K.
(Foto: Foto Studio Utrip)