Začetek šolskega leta 2023/24 ni prelomen zgolj za učence in dijake; posebno poglavje življenja letos odpira tudi novi ravnatelj Gimnazije in srednje šole Kočevje Gregor Pečan. Vrnil se je na mesto, kjer se je njegova kariera pravzaprav začela. Svojo pot v prosveti je začel prav na kočevski šoli, kjer je na takratni srednji šoli poučeval tehnične predmete. Sicer inženir elektrotehnike, skozi celotno kariero deluje v izobraževanju. Javnosti je znan tudi kot predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva.
Za vami so prvi tedni v pisarni ravnatelja Gimnazije in srednje šole Kočevje, kakšni so?
Privajam se na sistem, ker je zadeva vseeno drugačna kot v osnovnih šolah. Že opažam pomembnejšo pomanjkljivost – to je financiranje glede na število dijakov. Ta glavarina se zdi zelo nepoštena, saj omogoča šolam, ki se nahajajo v večjih urbanih središčih, več kot le udobno življenje. Letno beležijo presežek denarja, medtem ko perifernim šolam, kjer nimamo oddelkov do roba napolnjenih, ne zagotavlja niti preživetja. Vsako leto se moramo pritoževati in utemeljevati, da potrebujemo dodatno financiranje. Lani je šola zabeležila primanjkljaj okoli 270 tisoč evrov, letos pa okoli 170 tisoč evrov, ker imamo precej več dijakov, predvsem na račun računalniškega tehnika. Te številke preprosto niso sprejemljive. Niti ničla ni dovolj, saj ne omogoča razvoja. Država se bo nekega dne morala odločiti, ali želi imeti srednješolsko in sekundarno izobraževanje razpršeno ali centralizirano v urbanih središčih.
Po drugi strani pa ugotavljam, da so kolegi zelo pripravljeni za delo. Kljub temu da nekateri nimajo dokončane formalne izobrazbe za svoja delovna mesta, so zelo predani svojemu delu. Na srečo je kadrovska slika že polna, vendar je kar nekaj kolegov preobremenjenih do maksimuma, do 120 odstotkov obsega dela, in tukaj bo treba nekaj ukreniti. Sodelovali bomo v določenih razpisih, na primer za učitelje matematike, vendar je vprašanje, ali nam bo uspelo najti kvalificirane kandidate.
Na področju lesarstva odhajata dva strokovnjaka, eden je že upokojen, a še vedno pomaga. Sedaj imamo dva mlajša kolega, ki se še uvajata, vendar že prispevata. Strojniki so se letos strokovno okrepili, saj je bilo tam precej pomanjkanja in krize. Postopoma se približujemo cilju, ki si ga želimo doseči.
Prvi vtisi o sami šoli in kadru so torej dobri …
Šola je že prej dobro delovala. Imeli smo dva zlata maturanta in enega zlatega maturanta na poklicni maturi, kar je visok odstotek glede na majhno število maturantov. Lestvica uspešnosti je postavljena visoko, in zavzemal se bom, da to doseženo raven ohranimo in še nadgradimo. Postopoma se privajam na sistem in spoznavam svoje kolege. Na šoli je zaposlenih 60 ljudi, in čeprav jih na videz poznam, moram še povezati podobe z imeni in priimki.
Kako ste zadovoljni z letošnjim vpisom?
Letošnji vpis je precej dober. Po ekonomskem izračunu bi morali imeti vsaj 22 dijakov v vseh oddelkih, da bi delovali s pozitivno bilanco. Seveda pa nimamo toliko dijakov v vseh oddelkih; v nekaterih jih imamo več, v večini pa manj. V nekaterih primerih celo kombiniramo oddelke, kot na primer, kjer je en oddelek gimnazijcev združen z ekonomskimi tehniki pri splošnih predmetih. Vendar pa se v nadaljevanju pojavijo težave, na primer pri matematiki. Želeli bi si razdeliti ta oddelek, vendar so matematiki zaposleni do 120 odstotkov, ali celo do 125 odstotkov s soglasjem. Torej res potrebujemo še enega matematika. To so izzivi, s katerimi se soočajo šole, ki niso v velikih mestnih centrih.
Kako boste skrbeli, da bo vpisa še več?
Moj osebni cilj je, da bom letos osebno obiskal predstavitve na osnovnih šolah, vse do Škofljice, s ciljem, da predstavim prednosti naše šole. Želim poudariti, da je oddaljenost Škofljice od Kočevja približno 20 minut večja kot od centra Ljubljane.
Največja prednost naše šole je, po mojem mnenju, dejstvo, da pri nas dijaki niso zgolj številke. V večjih šolskih ustanovah, kot na primer na Centru srednjih šol na Aškerčevi, se dijaki včasih počutijo kot anonimni. Hkrati se intenzivno srečujem s podjetji v Kočevju, s katerimi sodelujemo, in si želim, da bi to sodelovanje še okrepili.
Pomembno je tudi zagotoviti dobre povezave z javnim prevozom ali morda celo vzpostaviti neko obliko internata. Glede slednjega sem že izrazil svoje pomisleke občini. Predlagal sem, da bi bil ta internat v obliki hostla, ki bi se financiral sam, medtem ko bi med šolskim letom deloval kot dijaški dom. Verjamem, da bi s tem lahko napolnili oddelke.
Čeprav je država ustanovitelj in glavni financer šole, sem v stiku tudi s pristojnimi v Občini Kočevje. Zavedajo se pomena sekundarnega izobraževanja za lokalno skupnost. Veliko krajev se sooča z odlivom prebivalstva, zato je ključno, da se čim več prebivalcev obdrži doma, zlasti tistih, ki se izobrazijo, od srednje šole naprej.
Gledano v prihodnost, bodo nastala nova delovna mesta. Vendar ima ta regija relativno malo prebivalcev glede na svojo velikost. Zato je ključno zagotoviti široko paleto izobraževalnih možnosti in ustrezno infrastrukturo, da bodo ljudje želeli ostati doma ali se celo vrniti.
Kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje v šolstvu?
Iz zanesljivih virov sem izvedel, da je minister prejel nalogo za prihodnje leto, da zmanjša proračun ministrstva za več kot 160 milijonov evrov, pri čemer gre za šolstvo 4 % BDP. V času ministrstva ministra Gabra so že izračunali, da bi za ohranitev trenutnega stanja potrebovali 5 % BDP, medtem ko bi za razvojno usmerjeno delovanje potrebovali še dodatnih 0,1 %. Država je tukaj delovala zelo kratkovidno.
Vendar pa se javnost morda ne zaveda, kako huda je kadrovska kriza v šolstvu. V zdravstvu so posledice očitne – ko pridete pred ambulanto, vas preprosto prenaročijo. V šolstvu pa te možnosti ni, in včasih je videti, da je vse v redu. Vendar se v ozadju skrivajo resne težave, kot je na primer športnik, ki poučuje matematiko, morda celo brez potrebne diplome. Takšnih primerov je ogromno.
Ali trenutno stanje v javnem šolstvu daje dobro podlago za privatno šolstvo?
Privatno šolstvo lahko privlači ljudi iz dveh vidikov: ideološkega in finančnega. V Sloveniji imamo elitno skupino ljudi, ki bi bila pripravljena plačati visoke šolnine za izobraževanje svojih otrok. Ustanovitev takšnih šol bi predstavljala nelojalno konkurenco, kar je lahko problematično, saj smo omejeni z višino sredstev, ki so nam na voljo. Ta omejitev se odraža tudi pri plačah učiteljev, saj je le 2 % mase plač namenjenih za redno delovno uspešnost. To je prenizko, če želimo konkurirati v primeru razcveta zasebnih šol.
Menite, da je javno šolstvo dobro?
Mislim, da v zahodni Evropi ni države, ki bi imela tako visoko kakovostno javno šolstvo kot Slovenija. Redno se udeležujem mednarodnih sejmov in srečanj, kot je na primer Edutech v Amsterdamu, ena največjih svetovnih prireditev na področju tehnologije v izobraževanju. Na teh sejmih se pogosto udeležujejo vodstva zasebnih mednarodnih šol, medtem ko smo mi vsi iz javnega šolstva. Presenečeni so, da je javno šolstvo v Sloveniji tako dobro razvito. V zahodni Evropi ni države, ki bi se lahko primerjala s Slovenijo. Temeljni cilj politikov bi moral biti ohranjanje visoke kakovosti šolstva, vključno z glasbenim šolstvom.
Po eni strani govorimo o visoki ravni javnega šolstva, po drugi strani pa se delodajalci pritožujejo, da ne najdejo ustreznega kadra, da mladi praktično ne obvladajo ničesar in da so nezaposljivi …
To je vprašanje, s katerim se ukvarjamo ves čas. V šole prihajajo diplomanti pedagoških smeri in drugih fakultet z zelo različnimi znanji. Danes je redkost, da pride nekdo, ki si je resnično želel postati učitelj ali učiteljica, da je to bila njegova dolgoletna želja. Več je takšnih, ki so jim bila vrata na drugih fakultetah zaprta, učiteljstvo pa ni bila njihova prva izbira.
Drugi izziv je, da se je ugotovilo, da je prenos znanja v prakso pri nas prešibak. Zelo sem bil prijetno presenečen, ko sem med predstavitvijo s strani dijakov strojnikov prejel vprašanje, kaj bom storil, da bodo imeli več praktičnih izkušenj. To je odlično vprašanje, in zato zdaj aktivno sodelujem z različnimi podjetji. Vprašanje, kako danes motivirati mlade, pa ostaja odprto. Ne govorim o tem, da so scrkljani, ampak imajo dostop do obsežnih informacij, vključno s tistimi, ki jih morda ne razumejo ali so celo škodljive. Družbena omrežja, na katerih preživljajo veliko časa, prinašajo nekatera druga znanja, vendar ne tista, ki so jim potrebna za razvoj njihovih kompetenc.
Brez širokega znanja ne gre. Znan je primer dveh deklet, ki sta dobili seminarsko nalogo o Gruziji, vendar sta jo naredili o ameriški zvezni državi Georgii. Internet lahko pomaga, vendar le, če imaš že osnovno znanje. Več znanja, kot imaš, bolje ti lahko pametna tehnologija služi.
Že desetletja ste v stalnem stiku z najmlajšimi in mladostniki. Opažate kakšne razlike med mladimi, ki se izobražujejo v urbanih središčih, in tistimi, ki v šolo hodijo izven velikih mest?
Jaz to dojemam kot kvaliteto. Na zahodu se je trend selitev že obrnil. Prej so vsi težili v centre mest, zdaj pa vsi težijo ven. Pri nas bo ta trend verjetno prišel z zamikom. Obmestna središča so prenatrpana, in ljudje se bodo umikali iz urbanih središč. Opaziti pa je razlike. Mislim, da so dijaki in dijakinje tukaj res drugačni. Nimajo pa nič manj znanja, pogosto celo več. Na šolah, kot je naša, imajo ljudje ime in priimek. Če se tega ne bodo prej zavedali, se bodo zavedali, ko pridejo na fakulteto. Nekateri se prešolajo iz večjih mest na našo šolo, ker ugotovijo to najbolj bistveno razliko. Drugim pa to niti ne ustreza. Ko sem nagovoril dijake in jim povedal, da če imajo občutek, da jih nekateri profesorji preveč nadzorujejo, to počnejo iz lastne dobre volje. Ker to ni v opisu delovnih nalog. Ko vse drugo odpove, profesor začne s “teženjem”. To je prednost manjših krajev in takšnih šol. Naša želja je, da šolo napolnimo, vendar samo do te mere, da imamo obstoječe oddelke. Bi pa bilo dobro, da odpremo še kakšen oddelek za dekleta. Imamo sicer veliko prednosti, zagotoviti pa bo treba financiranje. Tukaj pa je na vrsti država.