E-UTRIP
Featured

Grajske pristave Pugled, ki jo ljubil tudi Primož Trubar, ni več

Pugled na Slemenih, nad Ribniško dolino, s petimi starejšimi prebivalci v treh hišah, je gručasto naselje na položnem travnatem pobočju ob poti Sveti Gregor-Karlovica. Na zahodu se dviga z gozdom porasel hrib Linca (862 m). Prvotno ime vasi naj bi bilo Pogled. Ker je vas (735 metrov nadmorske višine) razgledna točka za pol Slovenije, domačini ne vedo, zakaj in kdaj se je črka O pretopila v črko U.

Enonadstropna stavba, nekdanja pristava ortneškega gradu z arkadami ob vhodu, je bila zgrajena leta 1732. V njej sta si leta 1964 družinsko gnezdo ustvarila tudi Ivan in Marija Mestek. Ženin je bil rojen v tej stavbi (pri hiši je bilo deset otrok, sosedovi so imeli tri več), v kateri so živeli njegovi štirje rodovi, pred njimi pa še Lavričevi in Mahnetovi. Nevesta pa se je na Dolenjsko priženila iz Šentjurja pri Celju. V gnezdecu sta povila hčerki in sina. »Z možem sva dolgo bolehala in kljubovala težavam. Pogoji za bivanje med zatohlimi in hladnimi grajskimi zidovi, z dotrajanimi okni, so bili vse prej kot primerni. On je šel med rajne, jaz se nekako premikam s palicami, sicer s sinom živiva v hiši, ki sta jo tod zraven postavila hčerka in njen partner,« jo pokaže Marica.

Po stenah pristave so z velikimi oboki nekoliko porumenele slike mlajšega Ivanovega brata. Po črnih kuhinjah sodeč, sta sprva za grajsko ograjo živela dva gospodarja, eden od njiju je pozneje sezidal bivalni prostor ob večjem zidu. Imel je tudi dva para volov, z enim je tovor prevažal naokrog, drugi je opravljal hišna dela. Na podstrešju je bilo osem kašč za žita, več jih je ohranjenih in pričajo o življenju redkih premožnih ljudi. Gospoda je sušila meso. To izročilo je dolgo nadaljeval Ivan, do sodnega dne tudi sosed Viktor. Ta je bil pravi mojster. Na njegovem podstrešju se je na zraku sušilo več sto kilogramov slastnih šunk. Prinašali so jih od vsepovsod.

Čeprav o stavbi ni veliko zapisov, pa je pojasnila, da so imeli okrog kamnitih hiš Habsburžani tisoč hektarjev zemlje. Tja je na počitnice zahajal tudi svetovljan, Primož Trubar. Nekje je zapisal, da se je tod počutil kot riba v vodi, dežela pod njim pa mu je bila neskončno zanimiva. Ob hiši, kjer je peljala cesta, je bila postavljena zapornica. Vsakdo ki je hotel v grad, je moral plačati, da je lahko prišel gor. Menda tudi Primož.

Ozre se proti razpokanim zidovom skozi katere curljajo spomini. Nato pogled počasi zasuče proti nadstropju, ki je brez slamnate strehe, pred desetletji pa so jo prekrili z ržjo in pšenico. Mož jo je več mesecev zbiral daleč naokrog. To ni bila primerna kritina za naše kraje, še posebej ne ob dežju, saj je voda v potočkih umivala stene,« je še Marica s tesnobo povedala.

Pred dvajsetimi leti je ribniška občina asfaltirala poldrugi kilometer vaške poti in Pugled z drugimi zaselki povezala proti ribniški in velikolaški dolini. Prej pa je država namenila nekaj denarja za restavriranje pristave, slamnato kritino in poslikave. Hkrati pa je s sedmimi tonami cementnega mleka ojačala (statično, kolikor pač lahko, utrdila) razpokano zidovje, ki je debelo 70 centimetrov. Vrtine so še dolgo kazale na rane, čeprav so bolečine dobro prenašale. Če ne bi bilo te terapije, bi se stavba zagotovo sesula že veliko prej. A tudi to je bilo premalo, da bi se ta slovenska posebnost uprla zobu časa. Družina namreč ni imela denarja, da bi svojo lastnino vzdrževala po zapovedih varuhov naravne in kulturne dediščine, lokalna skupnost pa je zamudila priložnost, da bi lahko tudi z evropskimi sredstvi, katerih je bilo svoj čas v malhi veliko več, kot danes, lastnikom ponudila nadomestni bivalni prostor in pristavo uredila kot turistično destinacijo. »Gradič, ki je bil svoj čas uvrščen v ozek izbor spomenikov prve kategorije etnološke dediščine, redek v Sloveniji, je danes odpisan. Na načetih zidovih dotrajanih notranjih prostorov, se je streha sesula, ministrstvo za kulturo pa je dalo soglasje, da se pristava lahko poruši. Tako smo dokončno zavrgli to starodavno arhitekturo, ki se je ohranila iz preteklih sto letih,« je malce nejevoljen dr. Igor Sapač z Univerze v Mariboru.

Igor Sapač.

V sodelovanju z Muzejem Ribnica so študentje Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo pod vodstvom Sapača v redni študijski program vključili raziskovanje gradov na Ribniškem. Eden glavnih ciljev, ki mu je sledila raziskava, je bil tudi odgovoriti na vprašanje, kako korektno ohraniti dragocene grajske ostaline iz že zdavnaj minulih obdobij in jih obenem čim bolj aktivno vpeti v sedanji tok življenja. Skozi okna gradov v Ribnici, na Bregu in v Ortneku pogled seže proti tem ciljem, za grajsko pristavo, ki je stoletja zbujala pozornost ob ogledu, pa so okna zaprta.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki