Z dr. Vladimirjem Prebiličem se dobimo tik pred zbiranjem podpisom za podporo kandidature na predsedniških volitvah. Zdajšnji župan Kočevja se je po treh mandatih vodenja občine odločil za nov izziv in to ravno v času, ko se tudi država sooča z mnogimi. Obramboslovec, profesor na Fakulteti za družbene vede, je suveren, da mu lahko uspe. Od 22. 8. mu volivci izražajo podporo s podpisi, on pa obljublja, da – ob morebitni izvolitvi – jugovzhodna regija ne bo ignorirana s strani države, da Slovenija ne bo država dveh hitrosti. Kaj bi njegova izvolitev prinesla našemu koncu? Kaj bi pomenila za občino Kočevje? Z odličnim retorikom smo se pogovarjali tudi o dialogu z Romsko skupnostjo in o očitkih, da je samovšečen, ošaben in poln samega sebe.
Kako težka oziroma lahka je bila odločitev, da se podate v boj za mesto predsednika države?
Po 12 letih dela na tej ravni sem ugotovil, da je uspeh zagotovljen samo skozi sodelovanje.
Odločitev je bila zelo premišljena, ker gre za zelo resno stvar. Pri odločitvi so mi pomagale tri stvari. Prva je ta, da sem imel izdatno oporo pri županih in županjah, ki so mi zagotovili sodelovanje in ga zdaj tudi udejanjajo. Za to sem jim zelo hvaležen. To je bistveno pripomoglo k temu, da sem se odločil za ta korak. Kot drugo, sem prepričan, da je funkcija predsednika, v tem obsegu, kot ga danes gledamo, zelo razvrednotena. Predsednik mora imeti vsebino, mora imeti jasna stališča. Potrebujemo nekoga, ki bo nek korekcijski element v našem političnem sistemu, ne pa (pre)velikokrat opazovalec anomalij v politiki in državi. Nekatere stvari so preprosto narobe in ko so narobe je potrebno to jasno povedati, zavzeti stališče in vse napore vložiti v smer, da se določene stvari popravijo. In nenazadnje, tretja stvar. Po 12 letih dela na tej ravni sem ugotovil, da je uspeh zagotovljen samo skozi sodelovanje. Ko smo mi politiko-v smislu ideoloških spopadov-odrinili na rob, ko smo se začeli pogovarjati, kaj lahko naredimo dobrega in ne, kako se bomo kregali, ko smo se začeli na ta način obnašati, smo doživeli po mojem mnenju renesanso. Mislim, da je Slovenija na isti preokretnici. Mi skozi sodelovanje lahko premagujemo izzive, s katerimi se srečujemo in s katerimi se bomo še srečevali. Pred nami so namreč energetski izzivi, prehranski izzivi, področje oskrbe s pitno vodo… Vse to lahko premagamo izključno in samo, če si bomo med seboj pomagali. Žal se mi zdi, da nekateri kandidati in kandidatke tega ne vidijo tako, oziroma želijo naprej vzgajati politiko deljenja in ne politiko povezovanja. To so bili trije razlogi, ki so me napeljevali, da sem se odločil za tak korak. Cilj je ponuditi svežino, ponuditi nov pristop. Nekateri mi pravijo, da je to idealistični pristop, se strinjam, verjetno je. Da zmaga slabo je dovolj, da dobro ne naredi nič! Zato vseeno upam, da je v Sloveniji prisotna zdrava pamet in da bo marsikdo prepoznal stvari za katere se zavzemam, jih posvojil in jih tudi nagradil na volitvah. Če se pa motim, bom s tem živel naprej. Mi bo hudo, bo tudi nekaj razočaranja, brez dvoma. Bom pa mirno spal, ker več kot ponuditi možnost, več kot potruditi se maksimalno, se ne da. Žalosten ne bom zaradi sebe, pač pa zaradi situacije, ki zagotovo ne bo dobra in nas bo še vse hudo pestila in težila, predvsem pa bo še najprej ustvarjala delitve med nami ter preprečevala hitrejši razvoj naše države.
Koga dojemate kot resno konkurenco? Kako komentirate ankete, ki že špekulirajo o zmagovalki?
Mi uradnih kandidatov še nimamo. Uradni kandidati bomo postali tedaj, ko bomo vložili kandidaturo z vsemi potrebnimi elementi, bodisi skozi podporo strank, podpisov poslank in poslancev, bodisi skozi zbiranje podpisov. Mislim, da se bo že skozi postopek pridobivanja podpisov marsikaj pokazalo, mogoče celo bolj, kot skozi ankete. Ko pa bomo vložili kandidature, se lahko začnemo pogovarjati, kako komu kaj kaže. Trenutno so napovedi zame slabe, oziroma niso takšne, kot bi si jih želel. Je pa res, da sem se odločil za kandidaturo med zadnjimi. Je tudi res, da imajo nekateri podporo različnih lobijev, političnih strank in kapitala, tega sam osebno nimam. Osebno si moram podporo pridobiti »s petami«. Zdaj hodim po Sloveniji, se pogovarjam z ljudmi in spoznavam veliko dobrega tako v občinah kot pri ljudeh, ki jih srečam. Župani so mi v tem pogledu v veliko oporo. Skratka mislim, da »moj čas« šele prihaja.
Nekateri prebivalci Kočevja pravijo, da vas ne bodo volili, ker si želijo, da ostanete župan …
»Kočevje ne izgubi župana ampak dobi predsednika.«
Odgovor je preprost. Kočevje ne izgubi župana ampak dobi predsednika. To je bistveno sporočilo. Tudi če bom izvoljen za predsednika, se ne bom preselil iz Kočevja, ne preneham biti Kočevar in ne bom nehal delati za Kočevje. Ne da izgubljamo, pridobivamo. Seveda bodo nekateri rekli, da bo moj naslednik drugače vodil občino, a če bo ta le hotel, bo imel vedno oporo tudi pri meni. Naredil bom vse da bodo stvari in projekti, ki smo jih zastavili nadaljevali v prihodnjem obdobju, na način in v obsegu, kot je bilo zastavljeno. Nič ne bo slabše, lahko bo samo boljše-to je pravo sporočilo.
Kaj so rekli domači, sodelavci in študentje, ko ste se odločili za ta korak?
Doma pravzaprav nihče ni bil srečen zaradi tega. Komaj so se navadili, da se ukvarjam z občino in moram povedati, da je bila žrtev za to, kar delam, v razmerju do mojih najbližjih, velika. Se pravi, moja odsotnost je bila obsežna, moja izpostavljenost prav tako. Obe hčeri sta kar nekaj morali prenesti, v vrtcu, šoli in še kje drugje. Če kdo misli, da je simpatično, da si hči ali sin župana, naj povem, da ni. Daleč od tega. Ničkolikokrat sta morali poslušati skrajno neprijazne komentarje sošolcev in zbadanje, ki se je nanašalo na moje delo. To je breme, ki se ga zavedam. V družini smo se sicer uspeli dogovoriti, da je to dobro-ne za nas kot družino-ampak za okolje v katerem živimo. Mislim, da smo se prav odločili. Ta poskus, da grem stopnico višje, ne pomeni, da bodo vsi od navdušenja ploskali ampak jim poskušam predočiti situacijo, kot sem jim jo leta 2010, da se mi zdi prav ponuditi neko alternativo tudi Sloveniji. Ki dokazano zna delati dobro in če iz tega kaj uspe, bo prav. To smo nekako ponotranjili, ni pa to enostavno, nikakor ni. Če kdo misli, da v družini hrepenimo po pozornosti in izpostavljenosti, se hudo moti. Moja soproga in hčerki bi bile bistveno bolj zadovoljne, v kolikor bi živele neizpostavljeno življenje. A to pač pride s funkcijo in druge ni.
Kar se tiče sodelavk in sodelavcev imam občutek, da bi še naprej sodelovali z mano. Povedal sem jim, da smo vsi zamenljivi in da bo vsak moral v življenju delati še kaj drugega. Ne morem bit večno župan, prav je da se stvari spreminjajo. Sem jim pa zagotovil, da te spremembe ne pomenijo nič slabega, tudi za njih ne.
Kar se tiče študentov. Eni so izjemno navdušeni, zaradi tega, ker želijo spremembo. In vidijo, da je generacijski premik nujen v političnih elitah Republike Slovenije. Če bi postal predsednik, bi bil najmlajši predsednik v zgodovini in to marsikdo razume kot dobro. Prepričani namreč so, da je čas za novo generacijo. Kar se pa predavanj tiče. Zakon omogoča, da ohranim dve uri predavanj na teden. V kolikor bom izvoljen, bom to izkoristil. Ker če si pa kaj želim je, ohranit stik z mladimi. In prenašati izkušnje, ki jih bom doživel, na mlado generacijo. Se mi zdi, da so mladi bistveno premalo vpeti v soodločanje in vodenje države. Želim si ohraniti stik z njimi in jih spodbuditi k večji vsestranski družbeni angažiranosti.
Vam je kdo očital, da želite zapustiti vodenje občine?
»Še vedno nas ne jemljejo, kot integralni del naše države.«
Ne bi rekel, da so mi očitali. Izrazili so strah, obstaja neko nelagodje. Zato pravim, da če bom izvoljen, to nikakor ne pomeni, da je Kočevje kaj izgubilo. Ta napor, ki ga sedaj vlagam, ko prepričujem ljudi in se z njimi pogovarjam, je dober tudi za Kočevje, Ribnico in regijo. Zakaj? Ker smo še vedno zapostavljena regija. Še vedno nas ne jemljejo, kot integralni del naše države. Promocija regije, tudi z mojo kandidaturo, je lahko samo pozitivna. Nihče nič ne izgubi, lahko samo pridobi. Nič slabega se ne dogaja. Bi pa si želel, da občanke in občani, kolegica in kolegi iz drugih občin, v tem vidijo priložnost. Namreč, kot predsednik bom naslovil to neenakost v Republiki Sloveniji med posameznimi deli. Mi imamo žal še vedno Slovenijo dveh hitrosti. Imamo občine in urbane centre, kjer je blagostanje bistveno večje, kot to velja za nas na periferiji. In smatram, glede nato, da smo ena sodobna država, ni potrebe po tem, da se te razlike samo še povečujejo.
Ampak, kje je problem? Problem je v tem, da obrobje nima glasu. Če pogledate pedigre ostalih kandidatk in kandidatov, boste videli, da vsi prihajajo iz urbanega centra. Jaz pa trdim, da je Slovenija še kaj drugega, kot urbani center. Temu delu države bi rad dal glas, da je slišana in videna. Da ima kaj ponuditi. Regija se bo promovirala in dokazovala, da zna in zmore. Mislim, da je to dobro za vse.
Velik problem jugovzhodne regije je Romska problematika, kako bi na ravni države reševali to jabolko spora?
Problem sobivanja z Romi je po mojem mnenju relativno enostaven, če se bomo tako odločili. V kolikor bomo v naši državi zavzeli popolnoma jasno stališče, da je prostor sobivanja možen samo skozi enake pravice in dolžnosti, za vse, bo stvar enostavna.
Poudarjate dolžnosti…
Tako, pravice in dolžnosti. Ali dolžnosti in pravice. Mi se o pravicah veliko pogovarjamo, o dolžnostih precej manj. Torej, če bomo zavzeli to stališče, da moramo vsi slediti zakonskim normativom v določenem okolju, bo sobivanje izjemno enostavno. Torej gre za enakost pred zakonom za vse! Kaj to pomeni? To pomeni, da če moram jaz otroka peljati v šolo, ga mora vsak. Če jaz ne pošljem otroka v šolo, plačam kazen. Kar pomeni, da jo plača tudi tisti, ki tega ne spoštuje ne oziraje se na etnično pripadnost. Če vozimo prehitro, moramo vsi plačat kazen, ali če želim graditi moram pred tem pridobiti gradbeno dovoljenje. Skratka stvar niti ni tako zapletena, samo treba jo bo nasloviti iskreno in dosledno brez delanja izjem! Jaz si to želim. Ne gre za diskriminacijo, gre za uveljavljanje načela, ki družbo drži skupaj. Gre za način enakih dolžnosti in pravic.
Če te stvari ne bomo naslavljali na ta način, stvar ne bo rešljiva. Ne samo za Rome, za kogarkoli. Če naredimo izjeme, naredimo družbo izjem, to pomeni družbo konfliktov. V takšni družbi se vsak vpraša, zakaj je izjema on in ne jaz. To na dolgi rok ni vzdržno.
Če ste izvoljeni, kaj bi bila prva stvar, ki bi jo za našo regijo lahko spremenili?
V ospredje bi izpostavil tri stvari. Vztrajal bi pri spodbujanju Vlade RS v smeri skladnega regionalnega razvoja. Torej zmanjševanje razlik med regijami v Republiki Sloveniji. Mi moramo, tukaj je Vlada zamudila eno lepo priložnost, a je treba vztrajati in dobiti ministrstvo, ki bo te probleme naslavljalo. Včasih smo imeli ministrstvo za skladni regionalni razvoj. To ministrstvo je bilo vstopna točka za vse župane in županje in poskušali smo s pomočjo tega ministrstva zmanjševati te razlike. Vlada tega zdaj ni naredila in mislim, da bo dolžnost predsednika, da jo k temu pozove. Da jo k temu spodbuja in pritiska, da se to stori. Zakaj? Če bomo v družbi dosegli vsaj približno enakomerno blagostanje, potem bomo vključujoča družba in družba blagostanja, kot celota. Če bomo šli naprej po poti delanja razlik, bomo slej kot prej postali družba konflikta. In to ni dobro. Ni dobro na sploh, še posebej pa ne v obdobju kriz, ki prihajajo.
Druga stvar-načelo subsidiarnosti. Mi moramo v državi vzpostaviti več možnosti, da bi ljudje soodločali o stvareh v območju v katerem živijo. To je sicer temeljno načelo Evropske unije, ki pa ga v Sloveniji ne izvajamo v polni meri. Smo v principu unitarna država, kar pomeni, da nimamo regij. Imamo Vlado RS in občino ter nič vmes. Seveda bodo nekateri rekli, da regije samo drobijo. Regije pomenijo prenašanje možnosti odločanja o pomembnih zadevah navzdol. Dol od države, vlade in centra moči. Centralizacija sam po sebi je naraven proces in temelji na procesu gravitacije. Večjo kot maš maso, več privlačiš nase. In na koncu je center tega fenomena supernove, ki eksplodira. Mi rabimo z manj centralizacije, z več regionalizacije. In spet bodo nekateri rekli, da je to zgolj še dodatna raven odločanja. Če boste vzeli danes države v vpogled, boste ugotovili, da so države z najvišjo stopnjo blagostanja tiste, ki imajo najbolj razdelan oziroma regionaliziran politični sistem. Švica s kantoni, kjer je zvezna oblast skrajno šibka, Avstrija s petimi ravnmi odločanja, Nemčija, Danska, Nizozemska… Ni res, da »administracija« zavira razvoj, je pa res, da moramo količino administracije ohraniti v dosedanjem obsegu in jo ob enem prerazporediti. Če imam na nekem ministrstvu danes zaposlenih tisoč ljudi, bi z regijo zmanjšali ministrstvo na 500 ljudi, teh ostalih 500 pa razporedili v regije. Kjer bi ljudje dejansko soodločali o procesih, ki so za njih pomembni. To moramo spodbujati. Bojim se, da v kolikor bomo dobili predsednico ali predsednika iz centra, ta oseba tega ne razume. In to bo manko, ki ga bomo še naprej trpeli. Pa ne samo mi v regijah, na dolgi rok ga bodo občutili vsi.
Na kaj ste generalno gledano najbolj ponosni in na kaj ste najbolj ponosni kot župan ter kaj vam ljudje najpogosteje očitajo?
Kot profesor sem zadovoljen, ker slišim in vidim-študenti ocenjujejo profesorje-, da imajo radi moja predavanja. Rad predavam, rad se s tem ukvarjam, to je potem verjetno posledica tega, da sem sprejet. To me notranje izpolnjuje, to je poklic, ki sem si ga vedno želel opravljati. Če gledam skozi mednarodno prizmo, mi je v veliko zadovoljstvo, da sem uspel v Svetu Evrope izmed 500 županov iz 47 držav, priti v organ odločanja 10-ih oseb. Prvič v zgodovini ima Slovenija predstavnika v takšnem organu in to se mi zdi velik privilegij in mi je v čast. Veliko priznanje je tudi, da sem poročevalec za demokracijo v Turčiji za 700 milijonov ljudi ter uradni govornik v imenu celotne organizacije na temo politične etike in boja proti korupciji. To je zame priznanje in sem ga zelo vesel.
Kot župan sem ponosen na to, da smo naredili preboj. Ne v smislu, da imamo velik proračun, da gradimo pločnike in ceste. Preboj v smislu, da smo začeli resnično sodelovati. Da je kreganja zelo malo ali nič. Vidim celo, da mlajši končno spet sprejemajo Kočevje. Ko sem jaz bil mlad, je bil cilj iti iz Kočevja in pozabiti na Kočevje. Danes pa vidim, da mladi že gledajo na Kočevje, kot občino, ki nekaj šteje. Na to sem ponosen. Da Kočevje ni problem, temveč možnost in priložnost. Vsi smo k temu prispevali. Občinski svet je dodal svoj delež, vsi smo dozoreli. Nekako je bilo treba ustvariti to klimo.
Kaj vam pa vržejo pod nos?
Da sem samovšečen, ošaben, poln samega sebe itd … Moj dogovor je preprost. Jaz svoje kolege, prijatelje in znance sprašujem vedno isto: ali se vam zdi, da sem se v času opravljanja svoje funkcije »pogospodil«. Odgovor je vedno isti – ne. Tudi sam menim, da temu ni tako. To, da sem v določenih pogledih malo bolj oster, to da sem včasih samozavesten-to je stvar, ki jo moraš imeti, če želiš to funkcijo opravljati. Veste, nekatere odločitve, ki jih moraš sprejeti v občini so zelo težke in marsikoga razburijo. Velikokrat niso popularne ali pa težje razumljive tistim, ki pred seboj nimajo vizije in jim zato nasprotujejo. So pa nujne, če želimo razvoj. Recimo dvig davkov, verjamem, da ta ukrep nikomur v Kočevju ni bil všeč. Ampak teh davkov nismo dvignili, da bi imel večjo plačo ali da sem sam kaj imel od tega. Dvignili smo jih za dvig blagostanja, ker se ta denar vrne nazaj v okolje v obliki investicij. Imamo nov vrtec, pločnike, ceste in vzpodbujamo gospodarstvo. Torej jaz tudi povem, zakaj gre kam denar. Delujem izredno transparentno. Moja plača župana je 1113 evrov, to je vse. Nisem šel v opravljanje funkcije zaradi tega denarja, plačo dobim v Ljubljani. Župan sem zaradi tega, da bomo v občini spremenili način delovanja-očitno smo ga. Motivacija ni bila županska plača, če bi bil to edini impulz se za to funkcijo zagotovo ne bi odločil. Da si 24 ur na dan na tapeti in da te lahko vsak dan, kadarkoli maltretira, je to absolutno premajhna kompenzacija. Da o odgovornosti za vsako pogodbo in teh je bilo kar nekaj (za več kot 100 milijonov €), niti ne govorim.
A naj se vrnem k očitku samovšečnosti. Če je to očitek, ki ga včasih slišim, pač tako je. Ne morem biti avtoriteta, ki vodi in odloča in biti prijatelj z vsemi. Žal, če bi se jaz spoprijateljil z nekom malo bolj, bi to lahko ogrozilo mojo transparentnost, neodvisnost, odkritost-tega si ne želim. Kdorkoli se bo podal na pot županovanja, bo, če bo opravljal funkcijo dosledno- definitivno najbolj osamljena oseba. Ker si prijateljev ne more privoščiti. Če si jih, je vedno vprašanje-zakaj tega in tega in ne onega. Jaz žal, danes prav veliko prijateljev nimam, so redkost in morda je prav tako. Ravno zaradi tega razloga. Poleg tega vedno trčiš, prej ali slej v nerazumevanje ljudi. Tudi tisti, ki želijo biti tvoji prijatelji, žal vedno kaj pričakujejo v zameno. Jaz pa si tega ne želim. Če strmim k poštenosti in k transparentnosti potem seveda trpi družbeno življenje prav zaradi povedanega. Vztrajanje na striktnem ločevanju družbe in službe je povzročilo, da so se nekateri obrnili stran od mene, ampak tako pač je. Tega sem se zavedal že prej.
Se podajate tudi na županske volitve, če vam ne uspe na predsedniških?
Trenutno sem osredotočen na aktivnosti za nastop na predsedniških volitvah, ki se jim v polnosti posvečam. Prva ovira je za mano – izpolnjujem pogoj za vložitev kandidature, kar pomeni, da se bo kmalu začela intenzivna kampanja. V Kočevju sem v preteklih treh mandatih sodeloval z izvrstno ekipo, ki bo nadaljevala z delom še naprej. V zadnjem mandatu sem imenoval tudi podžupana, ki je bil vseskozi aktivno vpet v delo na občini. Preko tega je opolnomočen kot kredibilen kandidat za nastop na lokalnih volitvah. Jasno pa je, da je to le predlog kandidature in da bo moral dobiti še zaupanje na volitvah. Če ga bodo občani podprli, mu želim vse dobro.
V kolikor mi na predsedniških volitvah ne bi uspelo, pa dokončne odločitve o morebitni kandidaturi na lokalnih volitvah še nisem sprejel.
Če oziroma, ko preskočite oviro zbiranja podpisov. Kakšno kampanjo si lahko obetamo? Bo šlo za »pahorjanksko« kampanjo ali …
Nikakor ne, bo pa ljudska. Eno je populistična kampanja eno je ljudska kampanja. Gospod Pahor se je lotil kampanje na drugačen način, jaz se je na tak način ne bom. Skozi opravljanje poklicev. Želel je biti zanimiv, atraktiven itd. Jaz sam menim, da to ni prav, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, zaradi tega, ker gre za poniževanje nekega poklica. Namreč, če nek kmet molze kravo to dela, ker to obvlada in je profesionalec na svojem področju. Zelo podcenjevalno bi bilo, da se jaz prelevim v kmeta za dve uri, se slikam in sem zvezda-tega si ta poklic ne zasluži. Ta poklic se tako razvrednoti, ne želim jemati dostojanstva ljudem, ki se s tem poklicem ukvarjajo. Druga stvar je pa v tem, da funkcijo predsednika vidim drugače. Funkcijo predsednika vidim kot politično avtoriteto. Tako, kot zdaj opravljam funkcijo župana-jaz ne morem biti pavliha in nikoli ne bom »instagram« predsednik. Predsednik si mora zgraditi avtoriteto skozi svoja ravnanja. Ti ne moreš biti pol ure nazaj štoser na plaži, nato pa oseba, ki predsedniku vlade sporoča, kaj dela narobe. Lahko si eno ali drugo in ne oboje. Jaz želim biti avtoriteta, kar pa ne pomeni, da nisem ljudski. Pogovarjal sem se in se še bom z nešteto ljudmi, spoštujem vsakega sogovornika. Vendar na način in v obsegu nekega medsebojnega spoštovanja, ne pa zganjanja bizarnega humorja. To, po mojem mnenju opravljanju funkcije predsednika ne pritiče. Ker sicer jaz ne morem verodostojno nastopati ne v Sloveniji in še manj v tujini. Predsednik mora biti predsednik.
Ste imeli kaj dopusta?
Ne, oziroma pet dni z družino. Enostavno si ne morem privoščiti tega. To je eden izmed razlogov, zakaj ni nihče v družini skakal od navdušenja, ko sem se odločil za kandidaturo za predsednika. Ampak jaz mislim, da je prav, da ponudim državljankam in državljanom to možnost, ker bom sam mirno spal. Imel bom čisto vest. Volivke in volivci se bodo seveda na koncu odločili, vsekakor pa bodo morali živeti s tem, kar bodo izvolili. Včasih je bila oddaja na radiu »Želeli ste-poslušajte«, to jaz vsakič rečem, ko se ljudje pritožujejo. Pri vladi je težje, tam se volijo politične stranke in takrat je ta kombinatorika bistveno bolj zapletena. Torej tudi, če si volil nekaj, dobiš drugo, žal. No, v takšnih primerih je v veliki meri odgovorna tudi politična elita, ker če bi bili oni pošteni in moralno etični, ne bi počeli kar počnejo. Če nekdo ne vstopi v parlament in je naslednji dan minister-to nekaj pove o politiki in njeni etiki, ki jo imamo. Mislim, da marsikomu ni všeč, ko to gleda. To zagotovo ni nikomur v plus, še najmanj politiki, kot profesiji, veščini. In potem se ti isti ljudje sprašujejo, zakaj ljudje ne cenimo politike. Pri predsedniku je drugače. Voli se ime in priimek, ter vrednote, ki jih ta oseba ima in za katerimi stoji. Tukaj je možnost in priložnost, da se ljudje izjasnijo, koga želijo ali ne želijo. Ni slepomišenja, gre za izbiro osebe in zato je tarnanje po koncu volitev nepotrebno. Jaz vseeno upam in verjamem, da glede na to kaj počnem in delam, da bi ljudje te stvari lahko nagradili v smislu zaupanja in podpore preko zaupanega podpisa in nato glasu. V demokraciji pa imajo ljudje vedno prav.
ml.