Za 255 kilometrov nekaj več kot 35 ur.
Letošnjega ultramaratona Spartathlon 2021, ki se je zgodil zadnji vikend v septembru v Atenah, se je udeležilo tudi pet ultra tekačev iz Slovenije. Med njimi je bil tudi Boštjan Schönlieb, član Kluba ponosnih posameznikov iz Ribnice.
Vzdržljivost je kronal s prihodom v cilj, saj je uspešno pretekel kar 254,9 kilometrob in za to potreboval nekaj več kot 35 ur. V sredo, 29. septembra proti večeru so mu domači, prijatelji in sodelavci (vse je povezal neutrudni Levč) pripravili sprejem, Ribniškega špartanca je prišel pozdraviti tudi župan Samo Pogorelc, ki se mu je še zahvalil za takšno promocijo dežele suhe robe.
Kaj je pravzaprav Špartatlon? V športnih krogih je čaščen kot ekstremna vzdržljivostna preizkušnja, ki vsako leto konec septembra poteka v Grčiji. Tekači morajo – najpogosteje po ekstremnih temperaturah – premagati 246 kilometrov od Aten do Šparte, ki je tudi razdalja, ki naj bi jo pretekel tudi antični tekač Fedipij.
Iz Aten do Šparte
Grški zgodovinar Herodot, čigar zgodbe so edini vir grško-perzijskih vojn, omenja Fedipija kot kurirja, ki je ob vdoru Perzijcev tekel iz Aten po pomoč v Šparto. Ali je bilo to res ali ne, ne bomo nikoli vedeli z gotovostjo, dejstvo pa je, da je Špartatlon tesno povezan prav s to legendo. In med legendami iz 47-ih držav z 270-imi tekači, ki jim je letos uspelo od Aten do Šparte preteči po drnu in strnu, je bil tudi Boštjan. »Kaj naj rečem? Božanstveno počutje me je prevzelo ob prihodu na cilj, ko sem obe roki položil na kip mitskega junaka. In se zapletel v pomenkovaje s prijatelji, ultramaratonci, ki smo si bili edini. To, kar so za vrhunske športnike Olimpijske igre, to je za nas ta tek. Večjega izziva preprosto ne najdeš,« je Boštjan strnil vtise, ki se je kot 16. Slovenec od leta 1983, ko je bila prva tekma, vpisal med tiste, ki jim je doslej uspelo preteči to razdaljo.
Pred dvema letoma je odstopil, tokrat mu je uspelo
Nanjo se je dolgo, načrtno in predvsem, kot se temu reče, mentalno pripravljal. Želja, skrita nekje v glavi, je bila tako močna, da je spodkopala vse predsodke. »Lahke« kilometre je nabiral s skoraj vsakdanjim tekom po ribniški dolini, pogosta razdalja v smeri Zadolja pa mu je pogosto utrjevala samozavest oziroma prepričanje, da bo letošnjemu izzivu lahko kos. »Pred dvema letoma sem se prav tako udeležil tega teka, a so me noge izdale tam okoli 130. kilometra. Do te razdalje – takšno je prepričanje med ultramaratonci – je to zgolj tek, od tod naprej pa se začne špartanska borba samega s seboj. Seveda sem ponosen, da sem vzdržal, pa še brez poškodbe in bolečin, v istih copatih, sem za seboj pustil 70 kontrolnih postaj, do katerih je bilo treba preteči v določenemu času. Kdor tega ni bil zmožen, se je moral posloviti,« je opisal progo in se spomnil, da mu je tokrat zagodlo tam okoli 80 kilometra. Čeprav je vnašal veliko tekočine, je bilo to za telo še zmeraj premalo.
In, medtem, ko prebirate ta zapis, je Boštjan nekje na svoji progi, ki jo je pogrešal tudi v trenutki največjih izkušenj na grškemu teku.
Slovensko ekipo so poleg Boštjana sestavljali Mirko B. Miklič, Luka Videtič Domen Kozjek, in Tomaž Kališnik.
(mgć)