V gozdu med Podpoljanami in Zlatim Repom je 16. aprila 1996 medvedka z mladičema napadla 70-letnega tesarja Stanislava Grudna iz Zlatega Repa pri Ortneku. Hudo mu je poškodovala glavo, mu odtrgala nos in uho ter iztaknila oko.
Zvečer se je vračal iz Velikih Lašč. Z avtobusne postaje je stopil v Gornjih Podpoljanah in se peš napotil domov čez gosti gozd. Medvedja družina ga je na ovinkastem delu blatne ceste presenetila, no ali pa on njo. S taco je šinila nemočnega starca in ga spravila na tla. Potem se ga je lotila. Dalj časa ga je mučila in ga izmaličenega porinila v potok. Na krvavem snegu so bili izpisani sledovi neenakovredne borbe. Mrzla aprilska voda je Grudnu skrčila žile, mu ustavila krvavitev in ga tako bržkone rešila, tedaj niso dvomili zdravniki. Zbral je nadnaravno moč in se skozi tistih nekaj sto metrov le prebil do doma. Z otožnim glasom je zaječal: »Žena, medved me je, poglej, kaj mi je naredil,« je stokal od bolečin. Družica Terezija je ob joku stekla k 20 minut hoje oddaljenemu sosedu in reševalna akcija je stekla. Življenje so mu rešili v Kliničnem centru. »Mož je imel raztrgan in s krvjo namočen suknjič, brezrokavnik in debelo srajco (na sliki). Če bi bil samo v srajci, bi mu mrcina iznakazila telo. Tako pa mu je le glavo,« je skrušena drug dan razlagala gospa Gruden. Hude posledice tega dejanja je zgovoren Stanislav do smrti kazal okoli in razlagal, da se je pred tem že trikrat izmuznil objemu medvedjih šap. Tudi kako je s kosmatinci, ki so se šopirili po bližnjih gozdovih, ravnala kraljevina, je rad pripovedoval. »Prvega, ki je gobec kazal na plano, so pokončali. Če pa je komu kaj hudega naredil – povzročil škodo ali, bog ne daj, koga napadel – so takoj poravnali račune. In je bil red. Tako so ustvarjali pogoje za sobivanje z zvermi. Danes pa… Kaj čem o tem trobiti…« se je priznani mojster hudoval in se nekaj let proti državi boril za odškodnino.
(mgć)
Prihodnjič: Medvedka ga je objela ob petju motorne žage