Da medveda ne srečaš le v gozdu, postaja vsakdanje
Tudi na Velikolaškem je vse več škodnih primerov zaradi zveri in visoke divjadi. Ljudje so se tam, čeprav neradi, že zdavnaj sprijaznili, da tako pač je, je pa njihova potrpežljivost vse pogosteje na preizkušnji. Mogočni orjaki, za katerimi se sicer poželjivo ozirajo lovci na trofeje, se sprehajajo po naseljih, spotoma pa vlamljajo, kradejo, delajo škodo, zganjajo kraval in sejejo strah. Da medveda ne srečaš le v gozdu, postaja vsakdanje.
»Trumoma sestradani hlačajo predvsem v mraku in ponoči, ko tudi zagnano naredijo največ škode na ogradah, v katerih se boječe pase drobnica, govedo in konji,« jezo stresa Milan Kaplan, lastnik 83-ih glav živine, od tega je deset konj, sicer daleč okoli največji ekološki rejec in začetnik proste paše na več sto hektarjev, doma iz Velikih Lašč. Navaja nekaj primerov zadnjih dveh mesecev.
Kosmatinci vedno na preži
Pri Velikem Osolniku, kamor sta bila namenjena s sinom, da bi uredila del pašnika, je mimo njiju sredi dneva nenadoma divje bežala čreda goveda v smeri Roba, saj jo je sto metrov višje prepodila medvedka z mladičem. Teden po tem pa je na drugemu pašniku noč vzela eno žival. Nekaj dni nazaj, ko so padli zadnji snopi s koruzne njive, so sosedi našteli kar deset kosmatincev, ki so si tešili lakoto. »Skoraj petsto delovnih ur sem letos »razsul« pri lovljenju prestrašene živine po gozdovih, grapah, v potokih,« je izračunal.
Tudi pričakovanje, da se bodo ob prvem snegu mrcine umaknile v brloge, je naivno. Zato Milan že sedaj kuje načrt, kako bo obvaroval vso čredo, ki jo bo teden pred božičem skupaj s tridesetimi jezdeci pregnal z dvajsetih pašnikov od Osolnika, po robarski dolini mimo Brankovega, na obrobje Velikih Lašč, v veliko oboro, kjer bo prezimila.
»To niso heci,« pravi, saj njegove pašnike ves čas stražita najmanj po dva medveda z mladiči, zadnja leta se tod okoli smuka tudi volčji trop.
Pogin kobil
Zverjad je v tisto gluho noč več kot sedem kilometrov s pašnika pri Krkovem nad Karlovico, pa vse tja do Trubarjeve Rašice podila kobilo lipicanko in žrebe. Žal je kmalu poginila, živinozdravnik pa je ugotovil, da zaradi odpovedi srca. Kaplan ni mogel uveljaviti škode, saj ni imel dovolj dokazov, čeprav je medved tisto noč pustil dovolj sledi pregon s pašnika. Kmalu ga je doletel drugi pogin mlajše breje kobile, ko je skušala s pašnika med Velikimi in Malimi Laščami zbežati pred zobmi zveri. Ravno takrat, ko je skočila na cesto, je pripeljal avtobus. Druga kobila in žrebe sta bila hudo poškodovana, pločevina avtobusa in dveh avtomobilov pa precej zvita. »Čas je, da že neham preštevati žrtve, sem si naivno mislil. Vse do velike noči, ko je osemmesečna breja kobila zgodaj zjutraj iz grmovja, kjer se je pasla v skupini, skočila na cesto v bližini Retij.«
Tisto noč naj bi lomastil volk
»Takrat je iz smeri Kočevja pripeljal avtomobil; z voznico je bila še sopotnica, obe sta trgovki v Ljubljani. Trk je bil neizogiben,« opiše prizor Milan, ki ga je presenečenega zbudila policija. Razložil jim je in pokazal, da so njegovi konji na prosti paši v ogradi s tremi žicami, trakovi in električnim pastirjem, tako kot veleva zakonodaja. Ni dvomil, da so tisto noč po travniku lomastile zveri, drugače bi živina ostala blizu hleva, kjer se je sicer stalno zadrževala. A tokrat naj bi gorje povzročili volkovi, prav tako klavci kopitarjev, kot pred nekaj leti, ko so pokončali tudi več brejih krav in konja na pašniku na Travni Gori nad Sodražico.
Lovci so mu povedali, da so tiste dni nedaleč v gozdu zasledili volčje stopinje, volkove pa je ujela tudi kamera, ki so jo slab kilometer od gospodarjeve hiše postavili člani tamkajšnje Zelene bratovščine, saj so pokončali nekaj Žužkovih ovc.
Zbita kobila je razbila šofersko steklo in padla na pokrov motorja in pri tem poškodovala odbijač ter si prerezala vrat, a je imela toliko moči, da so jo noge odnesle v smeri manjšega sosedovega ranča, kjer je izkrvavela, žrebe pa so rešili. Pri trku sta se v avtomobilu sprožili varnostni blazini, voznica in sovoznica sta bili k sreči lažje poškodovani.
Izstavili so mu račun za 25 tisočakov
Na njegove klice se kasneje nista odzvali, s tem pa Milanovih skrbi ni bilo konec. Pravzaprav je omedlel, ko je prejel pošto voznice, kasneje tudi sovoznice, ki zahtevata plačilo za povzročene bolečine oziroma strah. Prva terja trinajst tisočakov, druga pa deset. Račun je izstavila tudi zavarovalnica, in sicer dva tisoč petsto evrov za popravilo avtomobila. Tudi on je najel odvetnika, da bi dokazal, da je birokracija toga, ne življenjska.
Žival (konje ima dodatno zavarovane le tiste, na katerih jaha) ne bi nikoli sama rinila na cesto, zagotovo so jo preganjale – še posebej to (sušno) leto – lačne zveri, ki so državna lastnina in zaščitene kot nikoli doslej.
»A komu je to mar,« se huduje Milan, ki je poleg skrbi za pripravo zimske krme dodatno udarjen po žepu, saj bi mu tako visok škodni zahtevek zagotovo ohromel, če ne celo sesul dejavnost.
(mgć)