“Razglednica – dopisnica prikazuje gospoda Ivana Rusa v lovski opravi pred njim pa njegovo trofejo medveda.. Na razglednici je v zgornjem desnem kotu tudi njegov žig „Ivan Rus, trgovina z lesom, Breže, pošta Ribnica“. Razglednica je bila poslana v Kanado, njegovemu tedanjemu prijateju Franku Arku iz Dolenjih Lazov, ki je tiste čase kot marsikateri rojak iz ribniške doline delal v rudniku zlata. Oba sta si namreč s pomočjo razglednice voščila in zaželela srečo in veselja v novem letu 1934. Fotografijo in razglednico je izdelal fotograf Franc Kunc iz Ljubljane, ki je v tistem času izdal precej razglednic z našega področja,” piše Peter Lesar.
Ivan Rus, bolj poznan kot Žagn Johan, nekaterim pa kot Žagn oče, se je rodil 16.7.1862 v Žagi pod Brežami, v takratni občini Jurjevica, v Ribniški dolini. Rusov rod izhaja iz Loškega potoka, zaselka Bela Voda. Žago v Brežah je kupil njegov oče. Poleg blizu 30 vodnih žag, ki so tedaj stale ob bistrih vodah te doline, je bila Žaga najstarejša in je kot krajevno ime edina nosila ta vzdevek. O tem govori tudi pisec članka, objavljenega v časopisu Jutro leta 1937, ob 75 – letnici rojstva tega velikega moža, ki ga imamo za ustanovitelja – začetnika organiziranega slovenskega lovstva.
Kot odličnjak je vpisan v „zlate bukve“ ribniške ljudske šole, kot 60 let pred njim France Prešeren, potem pa so mu dali še trije razredi ljubljanske realke dovolj znaja in veščin, da je modro županoval takratni občini „Jurjevški“, središču ribniškega rešetarstva, krošnjarstva in lončarstva, kakih 30 let. Nadvse pravično je razsojeval spore med zemlje lačnimi kočarji in bil pri tem večkrat v eni osebi sodnik, geometer in advokat. Svoje znanje je s pridom izkoriščal, ko je navezoval stike z visokimi osebnostmi, ki so bile večkrat gostje v njegovi hiši in lovišču Velike gore. Da je tako, pričajo tudi njegovi nastopi po govorniških tribunah Ljubljane in Dunaja.
Kot nadobudnemu je oče prepustil žago, da je samostojno gospodaril. Gostoljubnost njegove hiše je pogostila veliko gospode, kmetov in kočarjev. Njegova žena, večkrat omenjena kot dobrotnica, pa mu je umrla, že ko mu je bilo 55.let.
Lov, pomemben del Rusovega življenja
Najprijetnejše trenutke svojega življenja je preživel na lovu v Veliki Gori. Pri tem pa se je izkazal kot umen in lovu predan v letih, ko o slovenskem lovskem društvu še ni bilo sledu. Nič čudnega torej, da ga najdemo leta 1894 med ustanovitelji Lovskega kluba Ribnica. Temu je tudi dolga leta načeloval. Leta 1907 je med ustanovitelji Slovenskega lovskega kluba v Ljubljani (preimenovenega leta 1909 v Slovensko lovsko društvo). V Slovenskem lovskem društvu je imel od leta 1910 dalje funkcijo odbornika za Dolenjsko. Zapisan je tudi med ustanovnimi člani Podružnice Slovenskega lovskega društva Ribnica, katere ustanovni občni zbor je bil 18.januarja 1931.
Leta 1910 je Ivan Rus organiziral razstavo lovskih trofej na Dunaju. Zato je dobil diplomo in najvišjo pohvalo od avstroogrske vlade. Kot pravi gostitelj divjadi in njen čuvar je bil v Ribniški dolini in širšem slovenskem prostoru znan med vsem lovci, zato so na njegove love ohranjeni številni spomini.
Tako med njegovimi zapisi najdemo na seznamu poleg imen znancev in sorodnikov tudi vrsto pomembnih imen prijateljev, ki jim je njegova hiša nudila gostoljubje, kot tudi lovcem Velika Gora, dobesedno sam navaja“ dr. Ivan Tavčar, advokat, pisatelj in politik, knez. Škof dr. Ant. Bonaventura-Jeglič, dr. Edo Šlajmer – primarij ito. roj. 5.10.1865 v Čabru, zdaj bil v Št. Vidu nad Lj. bil moj zdravnik in rešitelj moje smrti l.1906,1922 in 1926.“
Iz njegovih beležk lahko znova vidimo njegovega intelekta in uglednost med vsemi sloji takratne družbe. Leta so se že odmikala in moral se je posloviti od svoje Velike Gore. V soboto, 3. decembra 1938, je bilo Ribniški dolini usojeno spremiti na zadnjo pot moža, vaškega izobraženca Ivana Rusa, čigar ime je bilo znano daleč po slovenskih in tujih tleh. Obe visoki gozdni strani doline, Velika in Mala gora, sta se v svojih vrhovih zagrnili v meglene pajčolane, kakor bi slutili, da je zatonilo življenej njunega oboževalca. Bistrica se je razlila iz svojega toka od žalovanja za glavnim žagarjem, mlinarjem ter humanim lovcem naše doline.
Prebivalstvo Ribnice, Sodražice in vseh ribniških vasi je poslalo svoje zastopnike, da se poklonijo spominu Ivana Rusa. Svoje zadnje počivališče je našel na hribčku ob cerkvici pri Svetem Križu. Z globoko občutenimi besedami se je ob grobu poslovil od ustanovitelja organiziranega slovenskega lovstva takratni predsednik lovskega društva g. dr. Ivan Lovrenčič. Ko sta se oglasila v zadnji pozdrav še lovski rog in lovska salva, je bilo končano slovo od velikega ribniškega dobrotnika in lovca. Za njim je ostalo njegovo delo, ribniškim lovcem pa čast, da so prav v Ribniškem lovskem klubu, katerega ustanovitelj je bil, prvi zametki današnje Lovske zveze Slovenije.
Peter Lesar