Najmanj pol ducata dobro uglašenih velikolaških veseljakov in budnih kronistov lokalnega dogajanja se že vrsto let sleherno jutro zglasijo v »klepetalnici«, ob avtobusni postaji, katere stene se trdno držijo kulturnega Levstikovega doma. Ob srku najbolj poželenega črno-belega opojnega užitka oznanjajo preverjene in čisto sveže osebne ali nekoliko prikrojene novice, ki jih prinašajo bodisi iz Trubarjeve rojstne fare ali Stritarjeve Podsmreke, s »konkurenčnimi« iz Levstikovih Retij in onimi z Javorškovega trga. Kdaj pa kdaj se jim »pridruži« tudi Andrej Turjaški.
Tam se je najprej izvedelo, da je medved v bližnjem Zlatem Repu nedaleč od hišnega praga izmaličil starostnika, zver je kasneje planila na sprehajalko pod Malo Slevico in popraskala nabiralca gob pri Hrustovem, ki je leto pozneje nedaleč od doma ustrelil geometra iz Kočevja. Še veliko drugih zgod o lomastenju in mastenju zveri in napada na drobnico, govedo in konje je kot duh iz steklenice »ušlo« iz klepetalnice.
Tudi o rekordnih pridelkih
Tam se izve tudi, kdo, s kom in kdaj hodi v vas, celo rekordni pridelki, kakršen je bil skoraj poldrugi kilogram težak orjak gomolj, ki sta ga skopala zakonca Majda in Gabrijel, so pred komisijo položili na tehtnico v družbenem shajališču, enako tudi druge pridelke z njiv in gozda. Te dni so tam tehtali še en (gozdni) pridelek, gobo velikanko, ki je zrasla na območju, kjer je doma medvedja družina. »Počasi tolčem osemdeseta, a kaj takega se mi še ni niti sanjalo. Peter je izvedel za izplen. Dejal je, pripelji ga pokazati veliki žiriji. Frtalj ure je minilo, ko sem bil že stal pred, glej ga zlomka, medvedom, sicer lesno skulpturo, ki čepi meter ali dva od vrat,« se je smejalo Antonu Lunderju iz Prilesja. V košari je na »varni« razdalji trdno držal (kapitalne) jesenske darove narave in začel izpoved. Dve uri pred tem jo je od doma odrinil višje v gozd, v smeri Škrlovice, pred njim je po isti poti šla neka gospa iz Pijave Gorice, sicer vneta gobarka.
Oj, ljubček moj, kako krasan si
»Če sem odkrit, me zmrzne že pomisel na medveda, ki se od tod ne umakne, kaj šele, da bi ga srečal. Tokrat ni bilo strahu. Stopil sem bližje in poželeno zinil: Ko bi jaz danes našel vsaj enega črnega ajdovčka? Ona se je nekoliko oddaljila, mene so noge nesle levo, desno. Kmalu se je pred mano v grapi malce skrit zazijal temno črn plašč. Prešinili me je občutek zadovoljstva. Padel sem na kolena: Oj, ljubček moj, kako krasan si. Z rokami sem ga objel in previdno iztrgal kot kamen trdo korenino. Zraven pa se je še šest ali sedem manjših drug ob drugem lesketalo,« je Anton slikovito »komisiji« opisal kraj najdbe. Na poti domov je košaro komaj nesel in neki drugi gobarki iz Retij pokazal vsebino. Ni mogla verjeti. »Eni so mi dejali, da ga zaradi teže, tehtal je 2,2 kilograma, ne bi smel iz gozda prinesti na plano. Pa sem jim rekel … »Še taki zakoni, da so …« Velikolaška druščina pa je celo predlagala, naj ga zmrznejo in ob priliki pripravijo pojedino.
Peter ni »kdorsibodi«
»Torej poveljnika so v gozdu varovali vojščaki,« je kamenček žlahtnosti pogovoru dodal Peter Indihar, ki je že ničkolikokrat povedal, kako je sredi gozda, ko je šel nabirati gobe, na lepem strašansko zarjovelo. V begu pred seboj je zagledal medveda teletove velikosti. »Ko bi imel v košari gobo, kot si jo ti našel, mi ob strahu zver zagotovo ne bi bila toliko velika,« je Peter, sicer terenski svetovalec Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, izpostava Ribnica, s sedežem v Velikih Laščah, ki pozna drn in strn slehernega kraja to in ono stran Turjaka, še enkrat obnovil tiste pol ure strahu, ki se ga je naužil, ko je ušel zverini.
V klepetalnici je, ko ni sveže dogodivščine, priporočljivo, da se stare premlevajo, da jih ne bi povozil čas. Tako so pivci in kofetarji ob spogledovanju z Antonovimi jurčki še naprej »ostali« v gozdu in se spomnili še enega nabiralca, Antona Šilca, ki ga je nekaj dni pred prvim (marčevskim) valom epidemije leta 2020 pri Karlovici medved, v košari je imel čemaž, podil in seveda dohitel. Anton je padel, mrcina pa je kremplje zarila v hrbet in se umaknila, on pa je končal na urgenci.
Raje ljubici v GRetje kot ženi v DRetje
Tudi ob slehernem napadu lačnih kosmatincev in volkov na govedo ekološkega rejca Milana Kaplana, se najprej izve »v senci doprsnih silhuet štirih pisateljev v slovenskih Stenah «, ki so postavljeni na pročelju Levstikovega doma. Tam naj bi moški svoj čas modrovali o pravopisnemu nesmislu imen na tablah dveh naseljih vasi Retje, ki jih deli državna cesta. Na eni je pisalo G. Retje, na drugi D. Retje. »Kmalu bo odbila ura strahov. Družba, bodi dovolj. Vi pojdite kamor si želite, jaz bom nocoj raje zavil k ljubici v GRetje, kot ženi v Dretje,« se je, predenj jim je točajka izstavila račun, opogumil eden izmed pivcev. Prejšnja oblast je kmalu tabli zamenjala z imeni Gornje Retje in Dolnje Retje, a se vesela družba iz klepetalnice medna še vedno »dvosmerno« razhaja.
mgć